Začelo se je s sramotnim volilnim zakonom, ki ga je po naročilu PD pripravil tedanji tržaški poslanec in se po njem imenuje »Rosatellum«. V bistvu daje volivcem samo pravico, da potrdijo sklepe strankarskih vodstev. Tudi prave izbire med desnico in levico nimajo, saj je levica odrinjena preko roba.

V teh pogojih bomo šli na volišča polni dilem. Tako levičarji kot tudi, v našem malem, Slovenci v Italiji.

Tem dilemam je posvečeno to razmišljanje.

UVODNA UGOTOVITEV. Vlada je s pomočjo predsednika republike sklicala predčasne volitve 25.septembra, strankam, ki niso v parlamentu pa naložila, da v avgustu zberejo 60 tisoč overovljenih podpisov, sicer bi ne mogle sodelovati. Problem je bil tudi v tem, da so potencialni podpisniki kandidatnih list bili na dopustu, torej zdoma, kakor tudi tisti, ki bi podpise morali overovljati (občinski svetovalci itd). Sramotno.

TEKMECI. Začnimo z opisom panorame list in simbolov, ki jih bomo našli na glasovnici v nedeljo 25.septembra.

Volilni sistem predvideva »zavezništva«, v katerih se glasovi ob določenih pogojih pretakajo iz manjših v večje stranke. Teh »zavezništev« je kar več.

DESNA SREDINA. Bolj preprosto rečeno »desnica«, v kateri za mesto predsednika vlade v primeru zmage tekmujeta vodja Lge Matteo Salvini in voditeljica nacionalističnih Bratov Italije Giorgia Meloni. Slednja je v tekmi favorit in bo, po predvidevanjih anket javnega mnenja, skoraj gotovo vodila novo desničarsko vlado z ministri iz vrst Lige (Salviniju obljubljajo vrnitev v notranje ministrstvo, da bo lahko preganjal delavce in migrante) in Berlusconijevega gibanja Forza Italia. Bivši vitez zase želi vsaj predsedstvo Senata, torej funkcijo, ki pomeni, da bi bil podpredsednik republike. Kvirinal baje obljubljajo Draghiju.

LEVA SREDINA. Vodi jo Enrico Letta, tajnik PD, ki je sklenil še zavezništvo z bivšimi »zvezdaši« zunanjega ministra Luigija Di Maia, z radikalci Emme Bonino in Zelenimi / Italijansko levico posl. Fratoiannija, pri čemer je poudaril, da jih ne bo povabil v vlado, kvečjemu bi jim dovolil sedeti v vladni koaliciji. Očitno se je Letta že sprijaznil s porazom, kar dokazuje s prijaznimi dvogovori z Melonijevo v televizijskih soočanjih, ki niti po pomoti ne spominjajo na prepire med fašisti in Pajetto.

Zadovoljil bi se z vodilno vlogo v opoziciji, čakajoč na morebitne spore na desnici. Da bi se ji čimbolj približali pa PD v volilnem soočanju skrbno pazi, da bi se ne lotila tem, ki bi bile senca »naprednosti«. V tem jih je »na levo« prehitelo celo Contejevo Gibanje 5 zvezd…

V upanju, da bi zmanjšačo obseg napovedanega poraza se PD v določenih okoljih poslužuje »antifašizma«, čeprav je prav njihova politika zgodovinskega revizionizma (tržaško srečanje Violante – Fini, dogovor o Dnevu spomina 10.februarja, spomenik odhodu partizanov iz Trsta pri sv. Justu itd) veliko prispevala k rehabilitaciji neofašistične in nacionalistične desnice. Da o vojnem hujskaštvu in podpori politike ZDA in NATO v Ukrajini ne govorimo. O avtonomnih mirovnih predlogih Italije ni niti sence.

GIBANJE 5 ZVEZD. Conte je po odcepitvi zmernega krila z Di Maiom poiskal nekaj prostora bolj na levo od PD, kjer brani predvsem dosežek »državljanskega dohodka«, ki naj bi mu prinesel glasove na Jugu. Vsekakor poudarja tudi nekatere socialne pravice, ki se jim je PD že zdavnaj odpovedal.

ČETRTI POL NA SREDINI. Renzi in Calenda sta se po dolgih prepirih dogovorila, da nastopita skupaj. Vesta, da nista bogvekaj priljubljena in računata predvsem na podporo bogatejših slojev in malih podjetnikov ter trgovcev. Calenda, ki je svoj čas bil poslanec in minister PD, je namreč »avtor« zloglasnega Job’s Acta, ki je dejansko ukinil pravice Delavskega statuta, priboljenega v prejšnjem stoletju po dolgih sindikalnih bojih. Še posebej to pomeni ukinitev 18.člena, ki je delavce varoval pred neupravičenimi odpustitvami. Za pogoltne delodajalce je to prava mana.

Značilnost »tretjega pola« je, da je pripravljen sodelovati tudi z desnico, pod pogojem, da sprejme t.im. »Draghijevo agendo« finančnih in drugih ukrepov.

LEVICA. Na levi, stran od PD, ki ni leva stranka, sta v bistvu dve listi. V polovici italijanskih dežel, kjer ji je uspelo zbrati podpise, nastopa KPI s svojim tradicionalnim simbolom (zastava s srpom in kladivom) sicer pa pod vodstvom bivšega neapeljskega župana in sodnika Luigija De Magistrisa nastopa povsod UP, Ljudska zveza, ki je pod vodstvom združila SKP, PaP, Carc in RS – Socialistični preporod.

Značilnost UP je, da je – podobno kot na upravnih volitvah – izraz kompromisa, po katerem so komunisti v zavezništvu manj vidni, kar pride še posebej do izraza v simbolu, ki je vijoličaste barve z mavrico. KPI je sprva želela sodelovati, vendar je predlagala »vidljivost«, kar bi pomenilo tudi, da bi v simbolu bili vidni tradicionalni znaki delavskega gibanja. Lahko bi v spodnjem delu dodali vse simbole sodelujočih strank. Oboje je bilo zavrnjeno, od tod sklep o samostojnem nastopu, da bi delavski simboli ne izginili iz glasovnice in z njimi spomin na največjo delavsko stranko kapitalističnega sveta, ki je od Gramscija in Togliattija do Longa in Berlinguerja zasidrana v zgodovini Italije in spominu delovnega ljudstva.

Kakorkoli že, v naših krajih nastopa samo UP, ki ima na seznamu kandidatov več komunistov in aktivistov civilne družbe. Na listi UP je tudi slovenski kandidat, dolinski podžupan Goran Čuk.

DILEME SLOVENSKEGA VOLILCA.

Očitno je, da krovni organizaciji in Primorski dnevnik agitirajo za ponovno izvolitev senatorke Tatjane Rojc, ki je v volilni kampanji zelo aktivna. Zdaj že kot aktivistka PD, čeprav je pred 5 leti nastopala kot »neodvisna«. Hkrati skušajo tudi ustvariti vtis, da je njena kandidatura v nevarnosti in da potrebuje prav vse slovenske glasove.

Volilna računica nam pove, da bomo v deželi Furlaniji Julijski krajini izvolili 4 senatorje in 8 poslancev. V poslansko zbornico bo gotovo izvoljena Debora Serracchiani in morda še eden iz vrst PD ali njenih zaveznikov.

Za senat pa je tudi skoraj gotova izvolitev nosilke liste Tatjane Rojc, kajti dovolj je, da PD zasede četrto mesto. Desnica bo gotovo izvolila vsaj dva senatorja (enega Bratje Italije, drugega Liga), za enega pa se bo potegovalo tudi Gibanje 5 zvezd z ministrom Patuanellijem. No, njegova kandidatura je dokaj majava, medtem ko bi Rojčeva izpadla samo, če bi PD doživel katastrofalen poraz.

Značilno je, da je »kupčijo« Demokratski stranki takoj ponudila Ssk, ki hoče, da ji PD vrne uslugo čez pol leta, ko bodo pri nas volitve v deželni zbor. Zahvaljujoč se komunistom ima namreč Ssk možnost, da izvoli svojega predstavnika s t.im. »evropskim modelom« in manjšim številom glasov.

Ocena dejavnosti sen. Rojc nam prikazuje velik aktivizem in protagonizem, rezultatov pa malo, vsaj kar zadeva slovensko manjšino. Narodni dom in drugo so namreč rezultat mednarodnih dogovorov. Kar pa lahko očitamo Rojčevi, oziroma celotni PD, pa je pasivnost glede izvajanja člena zaščitnega zakona o olajšani izvolitvi slovenskega parlamentarca. Posebno še po tretjinskem rezu števila članov parlamenta, ko je bilo jasno, da nam bo trda predla.

Izvajanje že 21 let starega zakonskega člena bi terjalo samo popravek k obstoječi volilni zakonodaji, a je PD o tem ves čas slepomišila vedoč, da bo tako imela še zadnjo priložnost, da med Slovenci v Italiji zbere glasove, kljub njihovemu splošnemu nezadovoljstvu in zaprepadenosti ob marsikateri izbiri. Rojčeva je pri tem sodelovala, obenem pa ponujala neizvedljive in vsekakor abstraktne rešitve, ki niso nikoli prišle na dnevni red zakonodajnih teles.

KAJ POTEM? S skoraj gotovo zmago desnice in vlado Giorgie Meloni se na družbeno gospodarskem področju ne bo spremenilo veliko, navsezadnje vse te stranke od leve do desne sredine druži sintagma neoliberalizma in podrejenost finančnemu kapitalu, čigar glavni služabnik je Draghi.

Za slovensko manjšino pa lahko pričakujemo, da bo prišel do izraza nacionalizem desnice, kar se lahko pozna v postopku vračanja Narodnega doma, financiranju manjšinskih organizacij in časopisov itd. Vendar bodo pri tem igrali odločilno vlogo meddržavni odnosi med Italijo in Slovenijo. (Mimogrede, Melonijeva ima v slovenski desnici tesne zaveznike. Lani je bila celo Janševa častna gostja na Blejskem mednarodnem forumu…

Na levici, med komunisti, bo vsekakor potrebno obnoviti proces združevanja in akcijske enotnosti, sicer bo njena politika jalova in obsojena na neuspeh. (sts)