V Gorici tam pod gradom

V Gorici tam pod gradom

živel je fin gospod,

izviren, vnebozreči,

rešitelj vseh zablod.

Zahajale so k njemu

gospe in gospodične,

škrbaste kmetice

in dame bledolične.

Pa grofje in gospodje,

politični veljaki,

učiteljice zgledne,

Olimpijski junaki.

Fantiči – vsi menihi

in d’vičice – vse nune:

tako so pot jim zbrale

čarobne njega strune.

So mame trepetale,

očetje pa kolnìli:

najraje bi gospoda

v sramnost sun’li z vili.

Ob polni luni kopat

s’je hodil fin gospod,

nikdo ni vedel kam-

skrivnostna b’la je pot.

A opolnoči, ob Soči,

ni spal še star berač

ko ugledal je gospoda,

k’mu rep štrlel je iz hlač.

(Iskra 1992)