Že sama udeležba na volitvah je problematična, saj morajo liste, ki niso prisotne v prejšnjem deželnem zboru, zbrati skoraj 5 tisoč overovljenih podpisov, da lahko sploh sodelujejo na volitvah. Temu gre dodati še 4-odstotni volilni prag, ki se sicer zniža na poldrugi odstotek za liste, ki so zbrane v zavezništvu in skupaj zberejo vsaj 10% glasov. Kar pomeni, da je volilni sistem strog in zaviralen predvsem za samostojne opozicijske liste.

Tudi po zaslugi komunistov (ko so še bili v deželnem zboru) v volilnem sistemu velja tudi pravica liste slovenske narodne skupnosti, da tekmuje za svojega predstavnika v povezavi z drugo stranko. Če preseže 1% volilni prag ji pripada zadnji izmed svetovalcev, izvoljenih v omenjeni povezavi.

Doslej je šlo za zavezništvo med Demokratsko stranko in Slovensko skupnostjo, ki pa je vedno bilo zagrenjeno s polemikami in ne povsem prijaznimi odnosi. (Prav pa je, da povemo tudi, kako je po razpustu KPI njena “zmerna” naslednica, Demokratična stranka levice, sklenila zavezništvo z republikanci, samo da ji ni bilo treba sklepati dogovora s SSk. Takrat, pred tremi desetletji, je SSk “tehnično povezavo” ponudila SKP, a je “zbirnas stranka Slovencev” raje ostala brez svojega predstavnika, kakor da bi se – čeprav samo tehnično – povezala s komunisti…

Letošnje aprilske volitve zaznamujeta dokaj trdna desnosredinska koalicija, ki predlaga potrditev dosedanjega deželnega predsednika Massimiliana Fedrigo. Novost je predvsem v gotovosti, da se bodo v koaliciji in torej v samem deželnem zboru, spremenila razmerja sil med desnosredinskimi zavezniki. Očitno je namreč, da bo postfašistična stranka Bratov Italije imela v koaliciji večino, Liga in Berlusconijevo gibanje pa ji bosta le privesek. Fedriga bo skoraj gotovo spet predsednik dežele, skrajna desnica pa bo narekovala njegov program. Slovenci lahko pričakujemo, da bo deželna vlada do nas ravnodušna, če že ne sovražno razpoložena.

Na glasovnici tudi tokrat ne bo komunistov oziroma list združene alternativne levice. Res je sicer, da je nova KPI predlagfala ostalim političnim silam sestanek, da bi se dogovorili o skupnem nastopu, vendar se je vabilu odzvala le skupina Potere al popolo/ Oblast ljudstvu, medtem ko je druga komponenta jesenskega političnega zavezništva UP, se pravi Stranka komunistične prenove, vabilo odklonila in se pogajala z levosredinsko koalicijo, katere nosilna stebra sta Demokratska stranka in Gibanje 5 zvezd, poleg njiju pa še Avtonomistična lista, Open FJK, ki jo vodi bivši rektor videmske univerze Furio Honsell ter zavezništvo med Zelenimi in Italijansko levico.

SKP je poudarila, da ni sposobna zbirati potrebne podpise, je pa zato sklenila dogovor z levosredinsko listo Open FJK, na kateri nastopata dva njena “neodvisna kandidata” (Andolina in Accomando).

Nova KPI in Potere al popolo sta nadaljevali pogovore in sklenili, da skušata nastopiti skupaj in zbrati potrebne podpise, čeprav v oteženih okoliščinah, vendar je dogovarjanje prekinilo vsedržavno vodstvo jesenske liste “Unione popolare”. KPI ni preostalo drugega, da sestavi lastne liste in se loti zbiranje podpisov. To ji ni uspelo, tudi zaradi februarskih nevzdržnih vremenskih razmer in pustnega razpoloženja, predvsem pa zaradi pomanjkanja zadostnega števila razpoložljivih funkcionarjev, ki bi overovili zbrane podpise.

Posledično na glasovnici ne bo simbolov alternativne levice in komunistov, kar bo verjetno povečalo število vzdržanih volilcev.

Kaj pa Slovenci? Priznati je treba, da so slovenski kandidati prisotni domala na vseh listah, ki tekmujejo za vstop v deželni zbor, čeprav je možnost njihove izvolitve skorajda nična.

Vsem opazovalcevm je jasno, da Slovenci tokrat tvegajo, da ne bodo imeli v deželnem zboru svojega zastopnika, posebno še, če se uresniči najbolj črn izmed vseh scenarijev, kar bi pomenilo, da SSk ne preseže 1% volilnega praga in se Slokar ne uveljavi na listi Lige, ki bo tokrat izvolila znatno manj svetovalcev kot v minulem mandatu, ko jih je imela rekordnih 17. Javnomnenjske ankete in nedavne deželne volitve v Laciju in Lombardiji so zabeležile določen upad glasov za PD, ki ga nedavna izvolitev medijsko zanimive tajnice Elly Schlein najbrž ne utegne že zaustaviti. Potemtakem naj bi PD v tržaškem okrožju izvolila dva svetovalca: Russa in Cosolinija, ki sta že sedela v deželnem zboru, eden celo v senatu, in imata močno podporo med strankinimi volilci.

SSk se s svojo listo bori za preživetje, saj tvega izpad iz deželnega sveta. Zato je skušala vsaj delno prenoviti svojo kandidatno listo, na katero je postavila tudi bvivšega zgoniškega župana Mirka Sardoča, nsajbrž v upanju, da bo nase privabil večje število levičarskih glasov.

Kljub zarečenim poskusom dogovora o skupnem manjšinskem kandidatu, bo zavezništvo med PD in SSk tudi tokrat tekmovalno, na meji sovražnosti.

PD slovenskim volilcem ponuja občinsko svetovalko Valentino Repini, ki je znana in uživa podporo dela civilne družbe. Vsem je jasno, da ji ne bo uspelo zbrati toliko preferenc, da bi izrinila glavna tekmeca Russa in Cosolinija. Njen edini adut je, da SSk ne doseže 1% glasov, saj bi ji v tem primeru pripadlo tretje mesto, ki bi ga PD ne dala “zavezniškemu tekmecu”, stranki lipove vejice. Nekako po načelu “mors tua, vita mea”. (sts)