Prva ugotovitev je, da se ponavlja težnja, ko se državljani ne odpravljajo na volišča, ker pač ne zaupajo več političnemu sistemu in takim volitvam. Volilo je namreč komaj 45% vseh volilnih upravičencev, kar pomeni, da sta skoraj dve tretjini ostali doma ali oddali belo ali neveljavno glasovnico (teh je bilo skupaj preko 12 tisoč, torej skoraj 2,5%).

Nesmiselno je ugibati, ali pripadajo ti neoddani glasovi levici, sredini ali desnici. Po vsej verjetnosti bi se ti vzdržani v primeru obveznega glasovanja, kot nekoč, razporedili podobno kot tisti, ki so se volitev udeležili. Problem tiči drugje, v prepričanju večine, da so volitve nepotrebne, ker je bila pravica odločanja ljudem praktično odvzeta. Tudi z volilnim sistemom, ki mu je edini cilj potrjevanje elite, ki sedi na oblasti in drugim, predvsem alternativi, ne pusti, da bi se uveljavila ali vsaj poskusila uveljaviti. Dovolj je, da pomislimo, na nedostojno določilo, da morajo stranke, ki niso že prisotne v deželnem zboru, nabrati 5 tisoč uradno overovljenih podpisov in to sredi februarja, z zimo, burjo in snegom v gorah ter pustnim vzdušjem, te podpise nato še enkrat overoviti na občinskih izpostavah itd…

Da bi alternativnim silam onemogočili nastop na volitvah so uvedli tudi visok, 5% volilni prag, ki je ob sicer nepoštenem večinskem sistemu sploh nepotreben in zgolj diskriminatoren. Kajti koalicija, ki prejme le en sam glas več od drugih, pobere dve tretjini sedežev, ostalim pa ostane tretjina.

No, tkratni izid je tak, da je desnica zbrala skoraj dve tretjini glasov in prepričljivo zmagala ter že drugič ustoličila Massima Fedrigo za predsednika deželne vlade, v kateri bodo sedeli še predstavniki postfašistov in Berlusconijevega gibanja. Glavno besedo bo vsekakor imela Liga, ki je tokrat tekmovala s kar dvema listama.

Leva sredina je zbrala manj kot tretjino glasov, medtem ko se »no vax« gibanje ter Maranov »tretji pol« nista prebila.

Matematično vzetto lahko trdimo, da je vladajoča desna sredina v resnici zbrala glasove pičle tretjine državljanov, leva sredina pa še veliko manj.

Obe skupaj, vladajoča koalicijua in opozicija, pa ne odtehtata vzdržanih državljanov.

Toliko o tem. Poglejmo zdaj, kako so se odrezali levičarji in Slovenci na teh volitvah.

Levico bi morali razdeliti na tri, štiri elemente. Opozicijska levica se volitev ni udeležila, saj se ni zedinila v skupno listo in torej sploh ni zbrala potrebne podpise. Svoje volilce je prepustila osebnemu odločanju.

Za bolj zvito potezo se je odločila SKP, ki je sprva potihem., nato pa javno sklenila dogovor z listo Open FVG in vanjo vključila par svojih kandidatov. Na Tržaškem je na listi blestel zdravnik Andolina, ki se je sicer predstavljal kot »neodvisen«, čeprav je politični dogovor prišel blagoslovit sam državni tajnik SKP Maurizio Acerbo. Andolina na v Trstu prinesel listi vsaj 5OO preferenčnih glasov, vendar je tako le pripomogel k ponovni uveljavitvi bivšerga videmskega rektorja in župana Furia Honsella.

Več uspeha je imelo Moretuzzovo avtonomističlno gibanje, ki je v Trstu izvolilo občinsko svetovalko gibanja Zdaj Trst Giulio Massolino, v spodnji Bezjakariji pa je bil izvoljen levičar Enrico Bullian. Vsi bodo zdaj v opoziciji.

Kaj pa Slovenci? Rezultat je znan. V deželnem zboru bo odslej sedel samo Marko Pisani, glavni kandidat Ssk, medtem ko je na desni izpadle iz igre Danilo Slokar, kandidat Lige.

Dejstvo je, da so bili slovenski volilci tokrat pred zapleteno izbiro. Volilni zakon je namreč dopuščal formalni dogovor o povezavi med PD in Ssk, kar je slednji zagotavljalo izvolitev deželnega svetovalca, če preskoči volilni prag 1% glasov.

To je Ssk uspelo le s pomočjo levičarjev, ki so podprli neodvisnega kandidata Mirka Sardoča iz Zgonika. Teh je bilo več kot 300 in brez njih bi Maarko Pisani ostal doma.

Bi pa v tem primeru prišla v deželni zbor Valentina Repini, kandidatka Demokratske stranke, za katero je pozivalo kar lepo število zamejskih izobražencev in predstavnikov civilne družbe. Zbrala je namreč kar precej osebnih glasov, vendar ji ni uspelo prehiteti Roberta Cosolinija. Uvrstila s eje na tretje mesto, ki ga je morala (na osnovi zakona o »evropskem modelu«) prepustiti kandidatu Ssk, čeprav je imel manj glasov.

Recimo torej, da so podporniki Repinove, hote ali nehote, razprli rešilno mrežo, ki bi – tudi v primeru neuspeha Ssk – zagotovila slovensko prisotnost v deželnem zboru.

Vendar nas mora to siliti k razmišljanju, ali je takšna povezava koristrna in kako dolgo še. Oziroma, ali ne bi bilo bolje, če bi se Slovenci vseh barv dogovorili za skupno strankarsko neodvisno kandidaturo.

Pošteno bi bilo, da bi deželni zbor v tem mandatdu spremenil volilno zakonodajo, predvsem tako, da odstrani zapreke udeležbi na volitvah. Pri tem pa bi lahko razmislili o izboljšanju sistema olajšanega zastopstva za Slovence. Tudi v vidiku naporov, da se ta problem reši tudi na parlamentarni ravni. (sts)