Ustavno reformo v predsedniškem duhu desnica obljublja že dolgo, zdaj pa ima končno možnost, da jo udejani. Melonijeva se je srečala s predstavniki opozicije, katerim je ponudila sodelovanje, hkrati pa opozorila, da jo lahko odobri tudi z lastno večino.
Odgovori opozicijskih strank so bili pričakovani. Renzi in Calenda sta v imenu “sredinskega tretjega pola” takoj ponudila Melonijevi roko in pomoč. Navsezadnje je Renzi svojo reformo že odobril, ljudstvo pa mu jo je zavrnilo. Zato pomagajo Melonijevi in njeni desnici, da ji ne bo treba na referendum, saj čl.138 ustave določa, da stopi reforma takoj v veljavo, če jo parlament odobri z dvetretjinsko večino (v dvojnem branju).
Ostale “opozicijske” stranke so postavile veto na morebitno neposredno izvolitev predsednika republike, ki bi (kakor Biden v ZDA ali Putin v Rusiji) vodil vso izvršno oblast in se samo delno menil za mnenje parlamenta, zato pa v zameno ponujajo svoj cukrček desnici; več oblasti premierju, ki naj bi bil izvoljen neposredno (župan Italije), morda celo z balotažo, na kar bi vladal cel petletni mandat in sam izbiral ter zamenjal ministre. Kvirinal bi v tem primeru bil le za okras, parlament tudi…
Italija bi se medtem spremenila v nekakšno federativno republiko, saj Salvinijeva liga zahteva diferencirano in potencirano avtonomijo dežel.
Najresnejši predlog je, da bi o ustavnih reformah oblikovali dvodomno komisijo, kjer bi izluščili dokončni predlog sprememb političnega sistema.
Tu naj bi prišlo do soočenja in morebitnih kompromisov. Mnogi slutijo, da bi bil sprejemljiv kompromis po “nemškem vzorcu”, kjer kanclerja izvoli parlament, slednji imenuje ministre, zamenja pa ga lahko samo konstruktivna nezaupnica, ki je v pristojnosti parlamenta. Skratka, stabilnost in demokracija v isti vrsti.
Tudi vemo, da v takih komisijah, kjer se spreminja ustava, pridejo na dan tudi specifični interesi in pobude, kakor je potencirana deželna avtonomija, za katero se zavzemajo ligaši.
Niti najmanjšega dvoma ni, da bo – naprimer – sen. Roberto Menia ponovno zahteval, naj se 13.člen ustave, ki določa barve italijanske trobojnice, dopolni še z načelom, da je italijanščina uradni jezik v državi. No,prav bi bilo, če bi v tem primeru dodali še dopolnilo, da so na svojih naselitvenih ozemljih enakopravni tudi jeziki narodnih manjšin…
Ustavna reforma je vsekakor povezana tudi z izvolitvijo parlamenta, torej neizbežnim novim volilnim sistemom, saj je tisti, s katerim smo izvolili zadnji parlament, po mnenju ustavnega sodišča dokaj sporen in bi ga bilo treba izboljšati.
Skratka, dvodomna komisija za ustavno reformo je najbrž pravi organ, ki naj se odloča tudi o problemu zastopanosti jezikovnih manjšin na polotoku. Doslej se je o tem načelu veliko razpravljalo in govorilo, konkretnih in uresničljivih predlogov pa ni bilo od nikoder. Kar je tudi posledica nesmiselnih polemik in sporov v naši manjšini, ki so privrele še posebej na površje po zadnjih deželnih volitvah.
Mnenje avtorja teh vrstic je, da bi – kot je priznal sam podpredsednik italijanske vlade, zunanji minister Tajani – morali pravico zastopanosti zagotoviti vsem jezikovnim manjšinam v Italiji. Nekatere so sicer zastopane zaradi nlastne številčne moči (južni Tirolci, Furlani, Sardinci itd), zato bi splošno načelo izpostavilo pač nujnost minimalne zastopanosti za vse. To je mogoče doseči s kratkim dopolnilom k 6.členu , ki trdi, da Republika ščiti jezikovne manjšine s posebnimi normami. Temu stavku bi lahko dodali, da se “jim zagotavlja udeležbo v zakonodajnih telesih”. Kar bi lahko pozneje z volilnimi zakoni tolmačili kot olajšano izvolitev v parlament ali, za najmanjše etnične skupinice, kot so npr. moližanski Hrvati ali Cimbri v Venetu, prisotnost v deželnih svetih.
Seveda bi tak predlog potreboval nekoga, ki bi ga v parlamentu predstavil in zagovarjal, po možnosti v dogovoru s parlamentarno skupino “jezikovnih manjšin in avtonomije”. Pričakovati bi bilo tudi podporo matičnih držav vseh narodnih manjšin, v našem primeru Slovenije.
Bo kaj kruiha iz te moke?
Stojan Spetič
