Še posebej sem ogorčen, da so v goriškem liceju počastili s tablo umorjeno dijakinjo Normo Cossetto, zavrnili pa predlog, da bi enako počastili tudi spomin na Milojko Štrukelj, ki je prav tako obiskovala isti licej, a je bila tudi zaprta v Rimu in drugih jetnišnicah kot antifašistka, po kapitulacii Italije pa je šla v partizane in padla v Cerknem, stara 19 let.

V Gorici so imeli možnost, da podčrtajo spravo med narodi in sledijo simbolnim dejanjem dveh predsednikov. In tudi počrtajo pomen Evropske prestolnice kulture. Pa nič. Spet je prevladalo sovraštvo.

Posebno vlogo so pri tem odigrala sredstva množičnega obveščanja – radio, televizija, časopisi – s svojim neukim, zlonamernim zavajanjem.

V ta okvir spada tudi predvajanje filmov, na kanalih javnega rtv podjetja, v katerih so vsega krivi hudobni in kruti Slovani. Če so tudi komunisti, so kajpak tudi sadisti.

Naivna – kakor jo je imenoval Berlusconi – »gospodinja iz Voghere« pa verjame vsemu, kar vidi na ekranu, saj ne zna ločiti fikcije od resničnosti. Pouk zgodovine v šolah pa je itak, po noveli zakona o Dnevu spominjanja, ki jo je parlament odobril takorekoč soglasno, prilagojen uradni zgodovini, po kateri so Italijani v drugi svetovni vojni bili samo žrtve.

Za golido sovraštva je ob bazovskem šohtu tokrat poskrbel tržaški župan, ki ima dovolj masla na glavi, ker noče urediti park miru pri openskem strelišču, kjer je bilo ustreljenih več kot sto ljudi različnih narodnosti. Pomislimo samo, da je pred nekaj leti v Ljubljani sprejel odlikovanje predsednika republike Slovenije za zasluge pri spodbujanju sožitja…

No, dovolj o tem. Da ne bomo tudi sami zdrknili na to raven razmišljanja. Mnogi se raje sprešujejo, kako naj na stopnjevanje sovražnega govora reagira naša skupnost in kakor slovenska država. Za nas je spregovorila Ksenija Dobrila, za Slovenijo pa sem bral le medlo in skorajda sramežljivo sporočilo zunanjega ministrstva. Kakor če bi bili zares vsega krivi.

Jaz pa pravim, da bi Slovenija, od vlade do kulture, morala odgovoriti drugače. Na film odgovoriti s filmom, na knjigo s knjigo, članek s člankom. In televizijskimi razpravami.

Italijani so poskrbeli za nekaj filmov, kot so Srce v breznu, Rdeča zemlja in zdaj Istrska vrtnica. Za vse velja, da je v njih zelo malo resnice, prevladuje fikcija, kar je sicer za kinematografijo pravilo. Le da gledalci tega ne vedo in marsičemu verjamejo.

Mi pa bi imeli marsikaj za pokazati, pa brez izmišljevanja, na osnovi resničnih dogodkov. Recimo film o Strunjanu, kjer so črnosrajčniki za zabavo z vlaka streljali na otroke, ki so se igrali na travniku, jih par ubili, drugi pa so se morali zadovoljiti s invalidnostjo.

Celo serijo, morda trilogijo, bi rtvs lahko posvetila mučeniku Lojzetu Bratužu in njegovi družini.

Ali film o Črnih bratih na Goriškem, kjer so 14-letnega Mirka Brezavška tako mučili, da je izdihnil.

Potrebovali bi film o Tigru in njegovih mučencih, pa o Borisu Pahorju in njegovem trpljenju, ki ga je sam opisal.

Na koncu bi slovenskim filmarjem priporočil, naj raziščejo poboj talcev v Danah, v Loški dolini, ki ga pri nas marsikdaj prikazujejo kot fotografski dokaz o pobojih v fojbah. Saj veste, gre za sliko, kjer italijanski vojaki v čeladah streljajo pet slovenskih kmetov, pri nas pa veljajo kot dokaz o krutosti slavokomunistov.

Tudi ni nihče posnel film, ali serijo, o nemški operaciji Saeuberung Istriens, ali po naše Čiščenje Istre, ko je 50 tisoč Nemcev in njihovih pomagačev vdrlo v Istro, požgalo 55 vasi, začenši z Maćkoljami, in pobilo več kot 2 tisoč domačinov. Ofenzivo je odredil sam Hitler, da bi preprečil napovedano izkrcanje zaveznikov v Istri. Tako je nastal Adriatisches Kuestenland, z Rižarno in kremtorijsko prečjo vred.

No, tudi o Rižarni bi lahko posneli film…

Skratka, gradiva za televizijsko in spletno kontrainformacijo je na pretek. Le malo poguma bi bilo treba, ker bi morala slovenska država to podpreti, tudi finančno.

Prepričan sem, da bi sovražna propaganda naglo utihnila.

Et de hoc satis.