Komentira Stojan Spetič

„Lista Tsipras“ se je s 4,03% vendarle prebila v evropski parlament. Za 8 tisoč glasov je preskočila vstopni prag. Izvolila je tri evropske poslance. Navzlic poprejšnjemu dogovoru in zagotovilom, je Barbara Spinelli sporočila, da je ugodila prošnji Aleksisa Ciprasa in bo torej ostala v evropskem parlamentu.

 

{jcomments on}

Obljubljeno ji je bilo, da bo ena izmed podpredsednic evropskega parlamenta. Ostala dva poslanca Ciprasove liste „Druga Evropa“ sta novinar lista La Repubblica Ezio Mauro in članica vsedržavnega tajništva SKP Eleonora Forenza. Izpadel je Marco Furfaro, pristaš stranke Svoboda, ekologija, levica Nikija Vendole.

Dogovor med Spinellijevo in Ciprasom je sprožil val polemik in zamer v sami listi, ki so jo sestavljali prav predstavniki civilne družbe (skupina Espresso-Repubblica) ter stranki SEL in SKP. Vendola se spet približuje evrosocialistom in Renzijevi PD, tudi zato, ker del njegovih poslancev odkrito teži k združitvi z Renzijevo stranko.

Na terenu kljub zdraham in zameram pa odbori Ciprasove liste sklicujejo sestanke, da bi ugotovili, ali je mogoče Ciprasovo listo iz epizodične izkušnje spremeniti v nekakšno italijansko „Syrizo“, se pravi novo levičarsko stranko ali gibanje.

Predlog je na levi vzbudil nemalo pomislekov in ugibanj. V SKP se postavlja odkrito vprašanje, ali naj se stranka razpusti in vključi v novo levičarsko stranko, kjer bi njeni člani bili le „frakcija“ ali „struja“. O tem, ali naj tudi novo levičarsko stranko vodijo samooklicani „modreci“, kot za časa volitev, ni še jasnih odločitev. Vendolova SEL se drži bolj ob strani in čaka, kaj se bo zgodilo.

Stranka italijanskih komunistov, ki je bila za evropske volitve izločena iz Ciprasove liste, zagovarja združitev vseh komunistov v eno samo, novo stranko, ki bi nato z ostalimi levičarskimi silami in gibanji sklenila zavezništvo in oblikovala neko levičarsko fronto.

S tem v zvezi so tudi v SIK izbruhnila nesoglasja in centralni komite stranke je z dvetretjinsko večino sklenil sklicati še poleti politično-organizacijsko konferenco, na kateri bi tudi pomladili vodstvo.

Skratka, levica je spet v škripcih in razmišlja o oblikah in mejah lastne enotnosti, saj se zaveda, da bo z novimi volilnimi pravili, o katerih sta se dogovorila Renzi in Berlusconi, levičarskim silam kaj težko priti v italijanski parlament.

Za komuniste je dilema tem ostrejša, saj gre za to, ali naj v Italiji še ostane organizirana komunistična sila.

Spominska srečanja ob obletnici smrti Enrica Berlinguerja dajejo nedvoumen odgovor.