ZDA so pred tednom dni zasnovale novo mednarodno koalicijo proti terorizmu, ki se tokrat imenuje Koalicija proti pripadnikom Islamske države. Gre za še enega v nizu zavezništev, ki jih ZDA ustanavljajo in izkoriščajo za večinoma slabo utemeljena vojaška posredovanja po svetu že vse od napada na newyorška dvojčka.
{jcomments on}
Od napada na Afganistan leta 2001 in “koalicije voljnih” proti Iraku leta 2003 je minilo že več kot desetletje; po dolgoletni okupaciji teh držav je situacija tam veliko hujša kot pred mednarodnim posredovanjem. Nivo revščine raste, obljubljeni infrastrukturni projekti so se razvodeneli, frakcijskih bojev je ogromno, poleg tega pa je v Iraku med letoma 2003 in 2011 po ocenah neodvisnih organizacij, npr. PLOS Medicine Survey, umrlo med pol milijona do milijon ljudi. Ko so zavezniške enote Irak lani zapustile, so imele zelo dobre informacije o terorističnih organizacijah in napadih, ki so se odvijali po vsej državi. Poleg tega so se posredno, pa tudi neposredno preko Savdske Arabije in Katarja, vmešavale v državljansko vojno v Siriji, kjer so podpirale oborožene skupine, ki so jih kasneje uvrstile na listo teroristov. V politični razdeljenosti Sirije in dolgoletni ameriški okupaciji Iraka in Afganistana se je rodila tvorba ISIS.
Sedaj ZDA v novi koaliciji ponovno napadajo ozemlje Iraka, zraven pa še Sirije. Nad ISIS se mednarodna koalicija spravlja z enakimi sredstvi: z orožjem in posredovanjem. Tokrat so sicer bolj pragmatični, saj v svojih napadih ZDA operirajo zlasti iz zraka in z morja, medtem ko v Iraku zgolj koordinirajo iraške kopenske sile in kurdske skupine, ki bodo tako utrpele največji delež človeških zgub na strani koalicije. Da je ironija še večja, so se v obrambi iraškega prebivalstva in obleganju gorovja Sinjar že izkazale kurdske sile PKK, ki so tudi na listi terorističnih skupin ZDA. Če je Bush še včeraj pozival na vojno proti “osi zla,” danes Obama kliče v boj proti “omrežju smrti.” V retoriki obeh ameriških predsednikov ni bistvenih razlik, čeprav prihajata iz različnih političnih strank. To med drugim kaže, da imajo tovrstne izjave skupno ideološko-materialno bazo v doktrini ameriške hegemonije, vojne proti terorizmu in vojaško-industrijskem kompleksu.
Ob vsem tem dogajanju je slovenska zunanja politika prav kot v fiasku vojne proti terorizmu medla. Po eni strani sicer ugotavlja, da je za tovrstne vojaške operacije potreben mandat Varnostnega sveta ZN, in zatrjuje, da Slovenija v sodelovanje ni privolila, ker da še ni sprejela nobene konkretne odločitve. Po drugi strani pa Slovenijo najdemo na listi zaveznikov koalicije, ki te dni že napada položaje ISIS. V vladi sicer zatrjujejo, da niso vedeli, da se tak seznam pripravlja, in da ne vedo, kako se je Slovenija znašla na njem, vprašanje pa je, ali bo vlada sploh kaj ukrenila, da bo Slovenija s seznama izbrisana. Če se bo odzvala zgolj z “ostrim protestom”, ker se nihče ni posvetoval z njo, od ameriškega State Departmenta pa ne bo terjala in dosegla odstranitve Slovenije s seznama, bomo de facto postali podporniki zahodne imperalistične politike, ki jo vodijo ZDA v spregi z najtesnejšimi zavezniki iz EU.
V Združeni levici ne gojimo nobenih simpatij do ekstremističnih gibanj v Iraku in Siriji in ostro obsojamo njihove zločine. Vendar je vojaško posredovanje element agresivne zunanje politike osrednjih držav kapitalističnega sistema, ki skušajo izgubo gospodarske hegemonije nadomestiti z vojaško prevlado in so s tem del problema, ne rešitve, čeprav svoje vmešavanje predstavljajo kot solidarnostni odziv na klice na pomoč s strani ogroženega prebivalstva. V tem kontekstu se ZL zavzema, prvič, za to, da se Slovenija takoj nedvoumno odpove članstvu v koaliciji in odkloni udeležbo v tovrstnih operacijah. Drugič, kot je zapisano v našem programu, ZL ne podpira zahodne imperialistične politike, ki vojaško posreduje večinoma le v tistih delih sveta, ki so pomembni za gospodarske interese zahoda. Takšna zunanja politika je soodgovorna za porast in vpliv skrajnih gibanj, ki se zatekajo v nasilje. Tretjič, zavzemamo se za rešitve, ki bodo odpravljale strukturne vzroke konfliktov. Rast asimterij na globalni ravni, revščina, ekonomsko izkoriščanje ter upravičevanje vojaških posegov s preprostimi ideološkimi dihotomijami (vzhod proti zahodu, terorizem proti demokraciji ipd.), ki politično-ekonomski kontekst zvajajo na moraliziranje, terjajo odgovore, ki jih bomo morali iskati onkraj uveljavljenih političnih in gospodarskih okvirov.
