Kriza, ki pretresa kapitalistični svet (od ZDA do EU), se poglablja. V teku so vojne za energetske vire in vodo. Meščanske vlade ožijo pravice delovnih ljudi, da bi zaščitile dobiček finančnega kapitala. Pri tem krčijo tudi demokracijo, ki je marsikje samo še njena karikatura. V teh pogojih se vprašajmo, kaj meni in dela levica. Tista prava, ki si je kot cilj postavila spremembo družbenega sistema in socializem kot obzorje.

V EU je levica bojevita in marsikje tudi učinkovita, v Italiji pa jo pretresa globoka kriza, iz katere išče primeren izhod.

Pri nas je levica razkropljena, razdeljena, sprta. Pa kljub temu išče pota za prenovo in obnovo časom primerno.

{jcomments on}

V zadnjih letih je oblikovala razne volilne povezave, ki niso prepričale ljudi: Mavrico, Civilno revolucijo. Zadnja je bila Ciprasova lista, pri kateri so odigrali glavno vlogo „modreci“, strankarsko nepovezane osebnosti, ki so bliže založniški skupini „Repubblica-Espresso“. O njihovem vplivu priča izid majskih evropskih volitev, ko so bili v Strassbourg izvoljeni trije evropski poslanci: dva iz skupine „la Repubblica“ in ena iz vrst SKP.

Ciprasova lista, ki je iz svojih list izločila Stranko italijanskih komunistov, je za las presegla prag 4%. Kljub temu pa se je v njenih vrstah razvnela diskusija, kaj naj dela naprej. Tudi zato, ker bodo pomladi deželne volitve.

Razprava o bodočnosti je zajela celotno levico, predvsem komuniste, ki so prisotni v več strankah in gibanjih. Porodilo se je nekaj predlogov, ki jih bomo sintetično orisali. Poudariti pa velja že vnaprej, da ti predlogi niso v nasprotju drug z drugim, včasih se le dopolnjujejo. Pa tudi sicer so njihovi pristaši in zagovorniki v vseh levih strankah, kjer imajo včasih večino, včasih pa ne.

Nobenega dvoma ni, da potrebuje levica enotnost. Vsi dosedanji poskusi so bili opravljeni s tem ciljem. Le da se o oblikah enotnosti mnenja razlikujejo.

Enotnost levice, brez pridevnikov. Dobršen del vodilnih kadrov SKP je mnenja, da bi morali v Italiji levičarji oblikovati eno samo stranko, ki bi zajela vse sile levo od Demokratske stranke. V poštev pridejo tudi Vendolova SEL in morebitna druga gibanja. V taki levi stranki, ki bi se zgledovala po nemški „Die Linke“, bi člani SKP oblikovali svojo „strujo“. V ta namen je skupina vidnih članov SKP, med njimi Claudio Grassi in Igor Kocijančič, ustanovila gibanje za delavsko levico – ASL (Associazione Sinistra Lavoro). Na zadnjem shodu skupine je bilo poudarjeno, da je Italija evropska izjema. Drugje levica dosega rezultate med 8 in 30%, pri nas pa se je komaj prebila preko praga 4%. Zato je potrebna večja enotnost, ki naj zapolni prostor na levi, iz katere se je Demokratska stranka umaknila in ga zapustila, posebno še sedaj, s krčenjem delavskih pravic.Hkrati pa je vodstvo SKP poudarilo, da se zavzema za “italijansko Syrizo”, kjer bi SKP predstavljala komunistično komponento.

Medtem je druga skupina vidnih članov SIK, SKP in neodvisnih, ustanovila „Združenje za obnovo KPI“ (Associazione per la ricostituzione del PCI“), ki predlaga najprej združitev vseh komunistov v eno samo stranko, medtem ko bi na levici oblikovali pluralno „Fronto levih in delavskih sil“, v kateri bi stranke in gibanja ohranila svojo istovetnost, združene na osnovi skupnega programa in nastopanja na volitvah. Podobno kto Združena levica v Sloveniji. Nova enotna KP bi kajpak bila gonilna sila Fronte levih sil, podobno kot se že dogaja v Španiji, na Portugalskem, v Franciji in na Irskem. Državna konferenca SIK v Bologni je ta predlog v celoti podprla.

Poudarjeno je bilo, da nujnost združitve vseh komunistov v eno samo stranko, nikakor ni v nasprotju s predlogom o združevanju levice. Fronta levih sil bi itak nastala na osnovi zbliževanja med pobudniki ene in druge rešitve in morda še tretjih, ki še stoje ob strani. Važno je samo, da se ob teh predlogih ne razvije žolčna polemika o tem, kdo ima prav. Kajti prav imajo eni in drugi, le uskladiti morajo svoje želje in pobude.

Tudi v tem primeru velja rek, da ne smemo gledati na to, kar je za nami (spori, razkoli, porazi), pač pa naprej, kar lahko naredimo. In se ne sprašujmo, od kod nekdo prihaja, pač pa, kam gre. In če je naš cilj isti, ali vsaj podoben, lahko krenemo na isto pot.