Kraljevska akademija na Norveškem je sklenila podeliti letošnjo Nobelovo nagrado za mir 17-letni Malali Jusftzali in nekemu indijskemu dobrotniku otrok. Malala je borka za pravico deklet, da obiskujejo šole, kar so talibani v severnem Pakistanu prepovedali. Kljub temu je deklica zahajala v šolo, dokler niso vanjo vdrli talibani in jo ustrelili v glavo. Pustilis o jo na tleh, misleč, da je mrtva. V resnici je bila le hudo ranjena in so ji zdravniki rešili življenje. Potem so jo poslali v Veliko britanijo, kjer je kirurgom uspelo rekonstruirati poškodovano lobanjo. Malala zdaj študira v Angliji in je nastopila tudi pred glavno skupščino Združenih narodov v New Yorku ter poudarila pravico žensk, deklet še posebej, da se šolajo in usposabljajo enako kot moški. 

O Malali bodo te dni pisali domala vsi časopisi in sicer v samih superlativih. Edino kar ne bodo povedali, je, da je Malala članica komunistične mladine v Pakistanu in je svojo bitko za pravice deklet vodila prav kot mlada komunistka. Se motimo? 

Bo kdo navedel odlomek iz njenega pozdrava kongresu pakistanske mladine? Berimo: “Sami moramo rešiti probleme Pakistana, šolstvo in drugo. Moramo prevzeti pobudo, ne pa čakati, da to store drugi namesto nas. Zakaj bi drugi reševali naše probleme, medtem ko mi čakamo? Zakaj tega ne storimo mi sami. To je moj pozdrav kongresu. Prepričana sem, da je socializem edini odgovor in tovariše pozivam, naj boj nadaljujejo do končne zmage. Samo tako se bomo otresli spon izkoriščanja in klerikalizma.”

Malala zaničuje klerikalizem, naši časniki pa pišejo, da je muslimanka.