Torej. „Democrats“ so v Trstu zagnali vik in krik, ko je predsednik občinskega sveta Iztok Furlanič glasoval proti predlogu, naj se ulica ali tabla poimenuje po 12.juniju 1945, ko je z odhodom jugoslovanskih partizanov „mesto bilo zares osvobojeno in je zaživelo v svojem italijanstvu“. Proti sklepu, ki so ga podprli vsi, od fašistov do Ssk, sta glasovala samo komunista Furlanič in Andolina.
{jcomments on}
V pogovoru za ttržaški Piccolo je Furlanič poudaril, da se mu zdi proslavljanje tega datuma nepomembno, saj so Trst od nacifašizma osvobodili jugoslovanski partizani in tržaški delavci, člani bataljonov „Delavske enotnosti“. Furlanič je poudaril tudi nujnost, da se v tržaškem občinskem svetu vendar uresničijo določila zaščitnega zakona, ki je pred 13 leti določal pravico do rabe slovenščine na njegovih sejah, kakor so to že priznali v Gorici, kjer vlada desnica.
Tedaj se je vsulo. Še bolj kot fašisti se je zagnal senator PD Russo, ki je zahteval, naj Furlaniča takoj odstavijo. Skupina 15 svetovalcev desnice in Gibanja 5 zvezd je predložila resolucijo z zahtevo o odstavitvi Iztoka Furlaniča.
Medtem je kampanja naraščala, vzporedno s ščuvanjem proti Slovencev zaradi samomora kriškega župnika, obtoženega pedofilije. Furlaniču so očitali, da je „posilil Trst“.
Medtem so se sramežljivo oglasili tudi visoki predstavniki Slovencev. SKGZ je županu Cosoliniju najprej pokadila, koliko je storil za našo manjšino, šele nato ga je prosila, naj reši problem slovenščine na sejah občinskega sveta. Založnik Primorskega dnevnika B. Brezigar pa je Furlaniča obtožil, da želi samo nabirati politične točke. Miloš Budin je salomonsko predlagal proslavljanje vseh spominov in datumov, Štefan Čok, pokrajinski tajnik Demokratske stranke tudi. Slovenska skupnost je previdno molčala.
Tako je prišlo do zasedanja občinskega sveta zvečer 13.novembra. Pred županstvom se je zbralo nekaj sto ljudi, ki so Iztoku Furlaniču izrekali svojo podporo. Bili so z zastavami komunistov (SKP, SIK in tudi nekdanje KPI) ter zastavo Ciprasove liste Druga Evropa. Spregovorili so predstavniki levice, ki so kritizirali DS, da bi se rada otresla komunistov in preusmerila zavezfništvo na desno, k bivšemu fašistu Bandelliju, kar se dogaja že dalj časa.
Demonstranti so imeli s seboj več kot 2 tisoč podpisov solidarnosti s Furlaničem, ki so jih želeli izročiti županu Cosoliniju, ki pa jih je „demokratično“ odklonil.
Medtem je zasedala levosredinska koalicija. Na seji so bili demokrati, začenši z županom Cosolinijem, skrajno agresivni. Na koncu so vendar pristali na predlog, da se Furlaniču v resoluciji izreče nekakšna graja in nasvet, naj bo spoštljivejši do različnih spominov Tržačanov.
Vendar kompromisa „demokrati“ niso prebavili. Zato je proti koncu seje nenadoma nastopil župan Cosolini in Furlaniču postavil ultimat: naj se opraviči, sicer bo po njem. S tem je kajpak preklical s težavo doseženo kompromisno rešitev.
Po novi prekinitvi seje in sestanku leve sredine, je Furlanič spregovoril na kratko in poudaril, da se opravičuje „če se je kdo čutil užaljenega zaradi njegovih besed“. Poudaril je tudi, da ne izključuje možnosti svojega odstopa, če v izvajanju svoje funkcije ne bo svoboden, vendar bo o tem odločal sam, brez politične prisile…
Pred tem je napetost dosegla višek, ko je v razpravo posegel komunist Andolina in natresel nekaj preprostih spoznanj. Med njimi lapidarno: „Slovani so pogasili plamene krematorijske peči v Rižarni. Če tega ne priznate, se vam očitno toži po dimu iz tiste peči.“
Desnica je vsekakor vztrajala pri svoji zahtevi o Furlaničevem odstopu. Glasovanje je dalo sledče rezultat: 15 glasov proti Furlaniču, 23 za to, naj ostae na svojem mestu. Sam Furlanič se je korektno vzdržal glasovanja.
Furlanič je, v določeni meri, moralni zmagovalec večera. Ostal je na svojem mestu, kljub grožnjam in zahtevam najvišjih predstavnikov Renzijeve stranke, kot je tržaški senator Russo. DS je morala požreti svoje grožnje, ni pa skrivala svoje nejevolje zaradi zaključka večera.
Desnica je ostala s kratkim nosom, ni ji uspel prodor v večinsko koalicijo.
Ostaja pa grenak priokus, ker se je moral Furlanič opravičevati, ker je povedal resnico, ki fašiste moti.
Ostaja pa nesporno dejstvo, da svojih stališč ni preklical in da bo nadaljeval svojo bitko za priznanje rabe slovenščine na sejah občinskega sveta.
Če nam je dovoljena neskromna zgodovinska primerjava, je Iztok Furlanič podoben Galileju, ki je moral pred inkvizicijo preklicati neke svoje znanstvene ugotovitve, na kar pa je javnosti poslal sporočilo: „Eppur si muove!“ (Pa se vendar premika.) Misleč Zemljo okoli Sonca. Minilo je nekaj stoletij ni nihče več ne osporava te preproste znanstvene resnice.
Medtem pa se nad slovensko manjšino zgrinjajo novi oblaki. Demokratska deželna vlada skuša namreč v okviru sporne reforme krajevnih uprav spet vsiliti tržaško metropolitansko občino, ki bi spet okrnila samostojnost okoliških, pretežno slovenskih ali dvojezičnih občin. Govori se, da so med snovalci predloga tudi ugledni Slovenci. Tisti, ki so Furlaniču očitali politično špekulacijo. (sts)