Predsednik Republike Slovenije Borut Pahor je Deboro Serracchiani, predsednico deželne vlade FJK, nagradil z zlatim odličjem za zasluge pri spodbujanju prijateljstva in sodelovanja s Slovenijo in za njen odnos do slovenske narodne manjšine. Novica je dvignila tudi nekaj prahu in val kritik. 

 

{jcomments on}

Števerjanski občinski upravitelji, predvsem iz vrst SSk, so protestirali predvsem zaradi ukinjanja malih občin v reformi krajevnih uprav. Društvo Edinost jo obtožuje, da ne spoštuje mednarodnih sporazumov in razsodb ustavnega sodišča. Ostro je reagiralo tudi koordinacijsko združenje kraških vasi.

Zdi se, da je o tem potekal svoj čas posvet na tržaškem slovenskem konzulatu, kjer naj bi deželno politiko podprli demokrati in SKGZ. 

V nadaljevanju še komentar Stojana Spetiča.

Zlato odličje predsednici deželne vlade Furlanije Julijske krajine Debori Serracchiani za zasluge pri pospeševanju prijateljstva in sodelovanja s Slovenijo in v odnosih s slovensko manjšino, ki ga je podelil predsednik Republike Slovenije Borut Pahor bi lahko primerjali z Nobelovo nagrado za mir Baracku Obami, ameriškemu predsedniku, ki je sprožil več vojn kot njegovi predhodniki, ali pa če bi hunskemu vojvodu Atili priznali izredne zasluge za varstvo okolja, saj je znano, da kjer je stopil Atilov konj ne raste več trava…

Mimo sarkazma, mislim, da je prav, če utemeljim ta svoj komentar. Glede odnosov s Slovenijo nimam kaj pripomniti, kar pa zadeva slovensko manjšino, naj mi bo dovoljeno le nekaj pripomb in kritik.

Izhajati je treba tudi iz dejstva, da Debora Serracchiani ni samo predsednica FJK, pač pa tudi namestnica glavnega tajnika Demokratske stranke in predsednika vlade Mattea Renzija. Po domače bi lahko rekli, da je politkomisar DS, kar dokazuje s svojimi nenehnimi televizijskimi nastopi in izjavami.

Večkrat je bilo poudarjeno, da bi po 13 letih od sprejetja zaščitnega zakona št.38/2001 bila potrebna njegova posodobitev in vsaj dopolnitev v nekaterih točkah, kot je glasbeno šolstvo, tisk itd. Iz te moke ni bilo kruha.

Renzijeve reforme ukinjajo demokratično izvoljene organe, začenši s senatom, vključno s pokrajinami. Zastopanost Slovencev je tako skrčena, če že ne odpravljena, kar pomeni, da nimamo več možnosti, da bi se oglašali s svojimi predlogi tam, kjer se odloča tudi o našem vsakdanu.

Še posebej to velja za volilni zakon, ki – po tem, kar vemo – ne vsebuje nikakršnega jamstva, da bo v bodoči poslanski zbornici prisoten tudi predstavnik slovenske manjšine.

V naši deželi so že ukinili demokratično izvoljene pokrajinske svete. Kmalu ne bomo več imeli svojih upraviteljev v treh pokrajinah, kjer smo zgodovinsko prisotni. Deželni volilni zakon, posebno še po krčenju števila svetovalcev, jamči samo izvolitev predstavnika Ssk, toda samo če bo podrejen volji večje stranke, ki mu bo nudila gostoljubje in streho.

In zdaj k sporni reformi krajevnih uprav, ki dejansko ukinja majhne občine, oziroma jih spreminja v prazne lupinice, kjer bodo svetovalci in morebitni odborniki pristojni samo za šport in kulturo. Glavne pristojnosti, kot so velika javna dela in urbanistika, bodo v domeni velikih mest, ki bodo z našim ozemljem lahko delala kot svinja z mehom.

Kaj pa demokratično soodločanje? Združevanje občin bo obvezno, ne pa prostovoljna izbira ostalih partnerjev. Te vsiljuje deželna vlada in kdor ne bo ubogal ve, da mu bo dežela odščipnila 30% proračunskih sredstev, kar pomeni smrt teh občin, saj bi jim ne pomagalo niti, če bi za toliko zvišale krajevne dajatve (smeti, davek na hiše itd.), seveda v veliko veselje občanov.

Tržaško medobčinsko zvezo naj bi upravljal odbor 25 predstavnikov, v katerem bo Trst imel 15, Milje 4, ostale male občine pa skupaj 6 nemočnih predstavnikov, od katerih bosta vsaj dva predstavnika krajevnih desnih opozicij. Na Goriškem bo Doberdob skupaj s Tržičem in Gradežem, Števerjan in Sovodnje bosta z Gorico, razpršene bodo tudi občine videmske pokrajine. Povsod bodo v nepomembni manjšini.

Te občine bodo morale združevati storitve in urade, ki bodo marsikdaj preseljeni v večja središča. Kdo jamči, da bodo tam spoštovali dvojezično poslovanje? Naprimer v Trstu, Gorici, Čedadu, Tarčentu, Huminu?

S to reformo slovenska manjšina izgubi možnost soodločanja o življenju na ozemlju, kjer biva. Brez svojih občin bomo le folklorna skupina, kvečjemu malo več, če nam bo dežela dala še kaj cvenka, za katerega dan za dnem prosjačimo. Smo zato utišali tudi svoje načelne ugovore, da so zakon glede manjšinskih pravic še poslabšali?

Zakon se nam dobesedno roga tam, kjer ustanavlja nekakšno skupščino 32 županov dvojezičnih občin. Glede na to, da smo v teh občinah skoraj povsod v manjšini, bo večina le-teh do slovenske narodnostne skupnosti neprijazna in hvala Bogu, da ta skupščina ne bo imela realnih pristojnosti, sicer bi tekmovala s paritetnim odborom in vladnim omizjem. Bo pa vsekakor motilni element, ne pa surogat soodločanja!

Debora Serracchiani je bila za predsednico deželne vlade izvoljena z 2 tisoč glasovi razlike. Bržkone so bili odločilni glasovi Slovencev in tudi levice, ki ji zadnjič na osnovi formalistične pretveze ni bilo dano, da bi sodelovala na volitvah. Zdaj pa je dokaj realistična domneva, da se bo Demokratska stranka, kot v Rimu, tudi v Trstu in na Deželi sporazumevala z desnico, pa naj bo paktu ime po joti ali friku.

Še se bomo morali boriti in iskati drugačnih zaveznikov, sicer nam bo trda predla. Altroke’ zlato odličje!