(Piše Stojan Spetič) Naj mi bo dovoljeno tudi v „Iskri“ zapisati nekaj misli in spominov na škedenjskega kaplana Dušana Jakomina, ki je umrl v 90.letu starosti. Pred njegovim pogrebom je bila tudi žalna seja v Škednju, kjer je služil 62 let kot kaplan. Od njega se je – poleg drugih – poslovil tudi tovariš Radovini. Poudaril je, da je bil Dušan Jakomin odprt do vseh, obiskoval je ljudski dom Zore Perello in se družil z domačimi komunisti. Marini Coccolo je celo pomagal izdati knjigo o zgodovini njene partizanske družine.

{jcomments on}

Osebno sem prijateljeval z Dušanom Jakominom, ki me je – v svoji miselni širini – celo povabil kot gosta v oddajo „Vera in naš čas“, da bi se javno pogovoril z menoj o mojem ateizmu in odnosu do vere. Takrat sem poudaril spoznanje KPI, da je iskreno občutena vera tudi povod za revolucionarna dejanja.

In še dogodek, ki ga tudi sam opisuje v svoji knjigi „Od petrolejke do i-pada“. Bilo je takoj po smrti tržaškega škofa Santina, s katerim sem javno polemiziral iz klopi občinskega sveta zaradi njegove protislovenske drže in podpore, ki jo je tedaj nudil Listi za Trst.

Santina je nadomestil škof. Lorenzo Bellomi, ki se je naučil slovensko. Jakomina je prosil, naj mu priskrbi srečanje s komunisti. Tako mi je predlagal, da bi se srečali na njegovem domu v Škednju za večerjo s škofom. Povabljen je bil tudi socialist Filibert Benedetič. Ob okusni večerji, ki jo je pripravila Jakominova sestra, smo kramljali in diskutirali do polnoči. Škof Bellomi je kazal veliko zanimanje za naša stališča in vlogo, ki jo je KPI imela v okviru slovenske manjšine. Pozneje se je Bellomi podobno pogovoril tudi s Karlom Šiškovičem – Mitkom.

O vlogi KPI pri obrambi primorskih Slovencev, med fašizmom in po vojni, je Dušan Jakomin spregovoril tudi v svojem govoru na bazovski gmajni, v počastitev ustreljenih junakov. Poudaril je, da so Slovencem stali ob strani duhovniki in KPI.

Tiste besede so mu v nekaterih krogih zamerili, a se za to Jakomin ni zmenil. Imel je pač svoje poglede in jih ni spremenil.

Srečevala sva se do njegove smrti. Zadnjič v bolnišnici, ko je že hiral. Vprašal sem ga, kako mu je in odgovor je bil hudomušen: „Lotta continua!“.