Renzijeva vlada je, kljub pripombam parlamenta, odobrila prva dva izvršilna dekreta tako imenovane reforme tržišča delovne sile (Jobs Act): o sprostitvi odpustov in krčenju podpor brezposelnim. Pripombe in nasprotovanje parlamenta in ljudi, ki so šli na ulice, sploh niso bile upoštevane. Renzijeva vlada zdaj trdi, da je to zgodovinski trenutek. In to je, saj so bila jamstva, ki so jih delavci izborili v 70 letih, uničena v en sam mah.

{jcomments on}

 

Italija ni nič več demokratična republika, ki temelji na delu, pač pa država v rokah reakcionarne in korumpirane oblasti.

Koliko desetletji nas pitajo z obljubami o milijonih delovnih mest. Podatki državnega statističnega zavoda Istat so zgovorni: vsaka četrta družina živi v revščini,vsak četrti med mladimi ljudmi je „Neet“, kar pomeni, da ni ne študent, ne delavec. V Italiji komaj 60% ljudi med 20 in 64 leti ima zaposlitev.

In tako skrivajo, da je v Italiji čedalje več nezaposlenih ali delno zaposlenih. Z jamstvi in pravicami so se skrčile tudi plače. Manjši so vsi dohodki, razen parazitskih finančnih špekulacij.

Strokovnjaki, ki ploskajo Renzijevi vladi, pa naj bodo ekonomisti ali pravniki, bi nam morali pojasniti, kako je mogoč zagon narodnega gospodarstva, če je čedalje večje število tistih, ki ne zmorejo do konca mesca. Kje pa, da bi lahko najeli kredit za stanovanje, avto ali pohištvo.

Tržaški in goriški odbor proti Jobs Actu kliče vse ljudi, naj javno nasprotujejo proti vsem 5 dekretom, ki jih vlada načrtuje. Če bo treba, bomo zbrali podpise za referendum, ki naj jih ukine!

Tudi vodja FIOM Maurizio Landini podpira zamisel o referendumu, ki naj ukine Renzijevo lažno reformo tržišča delovne sile, ki jo podpirajo samo industrijci in najslabši med njimi, Marchionne.

Kajti bistvo Jobs Acta ni, kot laže premier Renzi, v sprostitvi zaposlitve in odpravi raznolikih negotovih pogodb, pač pa nasprotno: svobodno bo odpuščanje z dela, odpravljena je kolektivna delovna pogodba. Prekernih pogodb je bilo prej 47, zdaj jih bo 45. Bistvo pa je t.im. Zaposlitev z rastočimi pravicami. Laž, debela laž, kajti začelo se bo z ničelnimi pravicami in če bi kdo, po mnogih letih dela, prišel do „vrha“ bo spoznal, da ni dosegel pravic, ki so mu jih odvzeli.

Medtem bo država dajala podjenikom finančne podpore za zaposlovanje novih delavcev. Kako? Tako, da bodo podjetniki pokasirali podpore, novim zaposlenim pa bodo dajali nižje plače in po nekaj letih jih bodo odpustili ter zamenjali z drugimi, da dobijo nove podpore in tako naprej. Služili bodo gospodarji, delavci pa ne bodo imeli nobene pogajalske moči, saj jemlje Renzijeva vlada sindikatom vsako moč in jih tudi povsod ponižuje.

Renzi je z amerikanizmom poimenoval svoj zakon Jobs Act, mi pa bi ga lahko ponašili in rekli, da je to „Jebi se Act“, ker se bodo delavci, predvsem mladi znašli brez zaščite in brez pravic. Vlada je uzakonila tudi kolektivne odpuste brez jamstev in se celo hvali, da je odpravila Statut o pravicah delavcev.

CGIL zdaj, po splošni stavki v decembru, napoveduje zbiranje podpisov za nov Statut o pravicah delavcev. Pravzaprav se bo nov statut pisal samo z delavskimi boji, z uporom, s sindikalno dejavnostjo. In z zbiranjem podpisov za referendum, ki naj ukine zakon, s katerim „democrats“ vračajo Italijo v čase, ko so morali delavci hloditi k gospodarju s klobukom v roki in sklonjeno glavo.

Na politični ravni pa mora ljudstvo pomesti z lažnimi demokrati, v rožnate plašče preoblečenemi desničarji. Italija naj bo spet, po ustavi, demokratična republika, ki temelji na vrednoti dela in enakopravnosti.