“Tripoli, bel suol d’amor!”

Italija se te dni deli na pristaše vladne večine, ki so obsedeni z Libijo in sanjajo, kako bodo spet prišli do „četrte obale“ in ligaško desnico, ki bi raje videla vojno proti ilegalnim priseljencem in domačim Romom.

{jcomments on}

 

Renzijeva demokratska stranka, ki je začutila nezadovoljstvo delavcev brez zaščite in opeharjenih šolnikov, skuša rešiti svoj izgubljeni mednarodni ugled s ščuvanjem k sredozemski vojni.

Ko so džihadisti iz Libije sporočili, da nameravajo „priti do Rima“, je zunanji minister Gentiloni v parlamentu prvi omenil možnost italijanskega vojaškega posega v Libiji. Peklo ga je, da je bila Italija pred tremi leti, ko so Francozi in Britanci napadli Libijo in uničili Gadafijev režim, bila postavljena na stranski tir. V bistvu so ji tedaj rekli, naj pomaga na področju logistike, vendar naj se ne spušča v igre za odrasle.

Potem, ko so Gadafija ubili, se Zahodnjaki niso dogovorili, naj tam storiti. Oziroma, razdelili so si naftna polja, Italijanom pustili nekaj drobtinic, Libijcem pa pustili, da se naprej koljejo med seboj.

Zdaj je Libija razdeljena med dve vladi (eno priznava Zahod, čeprav ne nadzoruje ozemlja in zaseda v Tobruku, druga pa je bolj islamistična in zaseda v Tripoliju) in 150 plemenskih milic. Med vse to je vdrla Islamska država s svojim kalifatom in zasedla štiri obalna mesta. Takoj jih je napadel Egipt s svojim letalstvom, da bi maščeval 21 krščanskih koptov, ki so jih džihadisti ugrabili v Egiptu in obglavili na libijski obali.

Renzijeva obrambna ministrica Pinottijeva je takoj sporočila, da ima Italija enoto 5 tisoč oborožencev, pripravljenih vdreti v Libijo.

Oglasili so se iz steklene palače funkcionarji OZN in poudarili, da bivše kolonialne države nimajo pravice do vojaških posegov pod modrimi zastavami svetovne organizacije.

Renzi je to razumel in govorice svojih ministrov obsodil, na kar se je začela diskusija, ali lahko Italija pomaga pri diplomatskem reševanju problema. Nekateri so ponujali kot posrednika Romana Prodija, ki pa Renziju in PD ni preveč po godu, zato je njegova kandidatura klavrno propadla. Na njegovo mesto so imenovali Španca Bernardina Leona.

(Mimogrede, tudi v tem primeru, kot za vojno v Ukrajini, so NATO in EU spravili v kot italijansko „evropsko zunanjo ministrico“ Federico Mogherini, ki ji domala ves svet priznava veliko stopnjo nesposobnosti.)

Medtem ko se v Rimu igračkajo z zamislijo o „četrti obali“ v Sredozemlju, pa desnica, predvsem ligaš Matteo Salvini, igračka z rasističnimi parolami ter enači begunce, ki noč za nočjo tvegajo življenje v valovih Sredozemlja, s teroristi in džihadisti. Po njegovem bi morala Italija bombardirati ladjevje, s katerim te ljudi prevažajo čez morje. Hkrati pa podžiga tudi drugi rasizem proti Romom, ki živijo v periferijah velikih mest kot so Milan in Rim. Pri tem je sklenil zavezništvo s fašisti skupine Casa Pound.

Kako dvolična je italijanska zunanja politika priča nedavno glasovanje v parlamentu o priznanju Palestine kot države. V popolni nenačelnosti so demokrati glasovali za svojo resolucijo, ki Palestino priznava, hkrati pa so podprli tudi resolucijo desnice, ki v bistvu priznanje Palestine povezuje s pogajanji med Abu Mazenom in Hamasom in jo s tem oddaljuje v nedogled.