V zadnjem filmu Želimirja Žilnika »Stara škola kapitalizma« primerno razjarjeni delavci zasedejo tovarno…a v njej ni ničesar, »lahko jo le porušijo in si razdelijo zidake«, piše Mladinin kritik Marcel Štefančič jr.. Ali: gospodarji te oberejo, brcnejo iz službe in »delokalizirajo« stroje v Romunijo in po navadi jim to gladko uspeva, v zadnjih kriznih časih pa se jim tu pa tam zatakne. Sicer ne (še)tako dokončno kot v filmu »Riff-Raff«, kjer so Laochovi brezpravni zidarji pred dvema desetletjema zaključili zgodbo a la Hlapec Jernej, toda nekaj pomembnega se končno dogaja tudi v izven filmske in literarne metafore.
Ker politiki niso sposobni, ekonomisti pa nočejo na razumljiv način govoriti o resnični delovni krizi, postajajo metafore delavskega ponižanja Innse in Alcoa, Gorenje in Mura. Na teh prizoriščih se odvijajo dramatične zgodbe o delavcih, ki se ne več borijo za višje plače, pač pa za to, da bi plače oz. delo ohranili. In da bi postali zopet vidni, plezajo na strehe in se vzpenjajo na žerjavi, se zapirajo v resnično ali fiktivno falirane tovarne, prestižne laboratorije in raziskovalna središča, organizirajo gladovne stavke, včasih ugrabijo svoje gospodarje ( pravzaprav: direktorje- menedžerje) in grozijo s samomori. Nekateri ne vidijo rešitve in si vzamejo življenje. Za tak konec se je pred destimi dnevi odločil tudi Emanuele Vacca, ki se je obesil v skladišču podjetja, v katerem je bil začasno zaposlen, ker mu niso podaljšali delovne pogodbe; v zadnjem letu si je iz podobnih razlogov pri Telecomu France vzelo življenje 38 delavcev.
{jcomments on} Čeprav so si delavski »upori iz obupa« (Alain Touraine) končno priborili vidljivost, niso uspeli prerasti v širše množične konflikte, kakršni so pretresali družbo v obetavnem dvajsetletju 1960 – 80. Odgovor na prašanje, zakaj danes ni organiziranega revolta v državah, kjer se uničujejo generacije in je stopnja konfliktnosti visoka, ni enostaven. Je pa gotovo, da se je razkrajanje delavske solidarnosti začelo pred manj kot eno generacijo od tega, ko so se tudi tradicionalne delavske organizacije, tako stranke kot skoro vsi sindikati – da gospodarske in politične oblasti niti ne omenjamo –, pustile omamiti od liberističnih siren. Opijanjene od nekakšnega modernega in demokratičnega liberizma so začele pri razvrednotenju vsedržavnih delovnih pogodb in nadaljevale z delitvijo delavcev v zaščitene in nezaščitene skupnosti, v redno in začasno zaposlene skupine, v pravne in brezpravne podskupine in tako dalje do delavcev-podjetnikov z davčno številko. V imenu svobodne izbire, seveda.
Delavci so bili ob koncu prejšnjega stoletja družbeno in politično poraženi. Postali so enostavno nevidni, o njih niso govorili ne v parlamentu ne na kongresih strank (razen vedno šibkejših in vedno manj učinkovitih komunističnih oz. alternativno levičarskih), tudi sindikati so, razen kovinarskega Fiom-a, bolj ali manj živahno protestirali ali malo več od tega. Celoten družbeni razred, ki je še manj kot generacijo od tega bil in se čutil v središču družbenega dogajanja, je izginil iz interesne sfere tudi tistih strank, ki so zaradi njega in iz njega nastale. S trdimi boji pridobljen skupni imenovalec, ki smo ga imenovali delavska razredna zavest, je v zadnjih dveh desetletjih izgubil svojo emotivno in racionalno vrednost in skoro izginil, tako da so mnogi delavci našli novo zatočišče v lokalpatriotskih identitetah: staro razredno solidarnost danes pogostoma nadomešča celo rasistični egoizem Severne lige, ki jo volijo tudi delavci včlanjeni v še najbolj razredno zavesten sindikat Fiom.
Neoliberalna (beri kapitalistična) globalizacija je povečala prekariat, zato so protagonisti sedanjih neobičajnih delavskih bojev predvsem nezaščiteni delavci v boju za preživetje. Takšne zgodovinske človeške in politične škode se ne da popraviti v kratkem času in tudi njen razplet je težko predvidljiv. Toda globalnemu kapitalističnemu egoizmu je treba vsekakor zoperstaviti globalno delavsko organizacijo, verjetno najprej in predvsem sindikalno in vsaj na območju evra, zato da bi se konflikt lahko razširil na mednarodni ravni. Ker je stari delavski razred še razdrobljen, ni nobenih jamstev, da bi se tako obnovila tudi že splahnela razredna solidarnost, ni pa izključeno, da se ne bi lahko izoblikovala moderna internacionala revežev, kar bi ne bilo slabo.
PS. Letošnje poročilo raziskovalnega inštituta Istat pravi, da v Italiji živi milijon dvestotisoč pretežno delavskih družin v »popolni revščini«, skoro vsem ostalim mezdnim delavcem pa so se poslabšali življenski pogoji. Da se barbarizacija družbenih odnosov stopnjuje, pa je še bolj zgovoren podatek, da italijanski odvisni delavci in upokojenci plačujejo 78 odstotkov vseh davkov, medtem ko četrtina italijanskih davkoplačevalcev lani ni plačala niti evra, bodisi zaradi nizkih dohodkov ali raznih odbitkov, bodisi ker svojih dohodkov enostavno ni prijavila. V Italiji beležimo 130 milijard letne davčne utaje!
