(Piše Stojan Spetič) Je teden v letu, ki je ves rdeč. Od 25.aprila do 1.maja. Od praznika vstaje v Italiji do dne osvoboditve Trsta, ki soupada z mednarodnim dnem, posvečenem delu. In vmes, v Sloveniji, še dan OF 27.aprila, ki so ga preimenovali v Dan upora.
{jcomments on}
To je teden, ko pri nas nikoli ni volitev, ker so izračunali, da ljudem bruhne na dan to, kar je globoko v srcu skritega, in bi levica prejela več glasov.
Že 40 let najmanj hodim na dan italijanske vstaje in osvoboditve Milana v Rižarno, kjer je običajni verski obred, sledijo govori tržaškega in še enega okoliškega župana, po svečanosti, izven uradnega obreda pa še koncert partizanskega zbora.
Letos sem se odpovedal izročilu in se podal, v avtobusu zveze borcev, na Nanos, kjer je bila velika proslava obletnice nanoške bitke med Vojkovim bataljonom in 800 fašističnimi miličniki in orožniki. Govoril je dr. Borut Klabjan, zgodovinar iz Doline. Nekonvencionalno, iskreno, kritično. Pred Slovence je postavil ogledalo in jih spomnil, kako danes živijo. Upam, da bodo pri Primorskem dnevniku poiskali njegov govor in ga objavili, ker se splača.
Martrala me je radovednost in sem poklical tudi v Rižarno, da bi vedel, kako je bilo. Povedali so mi, da je bilo precej ljudi. Manjkali so Judje, ker je bila sobota, ko ne smejo početi ničesar. Partizanski zbor je zapel tudi Bella ciao in z njim je prepeval tudi tržaški župan Cosolini.
Tipično za „democrats“, ki igrajo na vse strune. Jezi se na Furlaniča, ker je rekel, da so Trst osvobodili jugoslovanski partizani, obljublja tablo o „pravi osvoboditvi Trsta“, ko so partizani odšli, meče levico iz koalicije in vanjo vabi del desnice. Skratka, dvoličnost do skrajnosti. Saj res, čez leto dni bodo volitve. Naslednjega dne je bila velika svečanost v Volčjem gradu pri Komnu ob odkritju table na hiši, kjer je prenočeval udarni bataljon XXX divizije IX korpusa in potem, ko je prekorakal ves Kras, prvi vstopil v Trst, v Rocolu. V bataljonu je bilo veliko število Kraševcev in Tržačanov. Vrnili so se domov, naj nihče ne reče, da so Trst okupirali.
Bataljon je v gropajskem borovcu tisto noč čakal tudi moj oče, ki mi je večkrat pripovedoval, kako so partizani preko Lonjerja vkorakali v Rocol in zasedali vojašnice Guardie civiche. Takrat si še niso nadele na rokav traku CLN, še nekaj tednov prej pa so spremljale vlake, ki so odvažale jetnike v nemške lagerje. Ob prihodu partizanov so se razbežali.
V Volčjem gradu je bilo prijetno, pel je zbor iz Doberdoba, ki ga je na harmoniko spremljal naš Gevik. Potem se je vreme poslabšalo. S tovariši in tovarišicami smo v Gradišču ob Soči razpravljali o provokaciji, ki jo fašisti skupine Casa Pound pripravljajo v drugi polovici maja. Na sam predvečer obletnice vstopa Italije v prvo svetovno vojno, ki jo je tedanji papež označil kot „nepotrebno klanje“, se bodo zbrali in zakorakali po Gorici. Naslednjega dne pa bo v mesto ob Soči prišel sam predsednik republike, ki ga sicer ni bilo na odprtju Poti miru. Zato pa želijo mir kaliti fašisti, ki poveličujejo vojno in osvojitev Rapalske meje, Istre, Reke in Zadra.
Da bi povečali napetost so „neznanci“ pomazali z rdečo barvo spomenik deportirancem iz maja 45 in nanj napisali nekaj o fašistih, ki morajo v fojbe. Podpisali so se s srpom in kladivom, ki ga je nespretna roka narisala narobe. Seveda je vsa desnica z goriškim županom na čelu vzrojila.
Protifašisti vseh barv načrtujejo za isti dan svoji manifestaciji. Strah, da utegne priti do incidentov, je utemeljen. Vprašati se moramo, zakaj oblasti (prefekt in kvestor) fašistične manifestacije ne prepovejo iz razlogov javnega reda. Imajo mar drugačne ukaze iz Rima? Želijo izzivati prav na meji s Slovenijo? Presenetljiv je medtem tudi molk slovenskih organizacij…
Sledile so priprave na prvi maj, mednarodni praznik dela in 70-letnica osvoboditve Trsta, Gorice, Tržiča, Čedada in Vidma.
Nekaj dni pred prvim majem so se po izročilu po vseh vaseh in cestah, ki vanje peljejo, pojavile rdeče zastave. Delavske, ne tiste, ki naj bi poveličevale Svobodno tržaško ozemlje in jih je čedalje manj, tudi zato, ker se somišljeniki med seboj cepijo, kregajo in celo tožarijo.
Lep je pogled na te rdeče zastave in sama od sebe se mi je utrnila misel, čemu jih čez mejo, na slovenskem Krasu, ni videti. Po vseh vaseh stoje mlaji, na njih pa slovenske državne zastave. Celo slovenska partizanska z zvezdo je še vedno tabu, kakor rdeča delavska. Niti na tovarni Alukomen, ki je v stečaju in bodo delavci kmalu na cesti, ni zastave.
Na sam predvečer praznika so v naših vaseh zagoreli kresovi. Ljudje so se zbrali ob ognju in peli partizanske pesmi. Tudi čez mejo, v Sloveniji, kdaj pa kdaj zapojejo pesem Bandiera rossa. Je namreč zelo znana, saj je bila med prvimi pesmimi naših primorskih partizanov. O tem, da so jo borci peli, pričajo tudi poročila orožnikov, ki so se spopadli z Vojkovo brigado na Nanosu. Zaradi te pesmi so v Strassbourgu napadli bivšo slovensko premierko Alenko Bratušek, ki je bila kandidat za evropsko komisarko za energetska vprašanja. Niso je branili niti poslanci levice, edini, ki jo je podprl je bil Ivo Vajgl, nekdaj dopisnik v Trstu.
Prvomajsko jutro so bile budnice. Godba v Bregu je ljudi prebujala z Internacionalo. Pa se mi je spet utrnila misel, kaj vse to pomeni našim ljudem. Večina jih voli za PD, stranko, ki se noče pogovarjati s sindikati, ki je sprejela sramotno zakonodajo o odpuščanju z delovnega mesta, ki skratka osvaja vse dogme neoliberalizma in je kakršen koli spomin na neko socialdemokratsko, kaj še socialistično ali komunistično, preteklost zdavnaj zakopala tri klaftre globoko. Tudi mladina, ki dviga rdeče zastave, ne čuti potrebe, da bi se uprla secanji stagnaciji duha. In vendar je razlogov za upor veliko. Dovolj je, če pomislimo, kako nam z nasmehom na ustih ukinjajo naše občine, lokalno samoupravo, se pravi upravljanje z ozemljem, na katerem živimo.
Je mar strupena kampanja proti politiki in politikom tako globoko zarezala, da ljudje ne verjamejo več v demokratični sistem in so vdani v usodo, da nam bodo pač vladali samodržci? Ljudstvo pa niti ne bo več protestiralo ali volilo opozicijo, pač pa enostavno ne bo šlo na volišča. Pa bomo kot Amerika, kjer je razlika med tekmujočima strankama kot med kokakolo in pepsikolo. O tem, kdo vlada, pa odloča le peščica volilcev. Prvi maj, torej. Po budnici tradicionalni spreod po Trstu. Od Sv.Jakoba do Velikega trga, po glavnih ulicah. Kot vsa prejšnja leta zadnjih 70 let so ulice tržaškega središča zares naše, preplavljene z delavci, brezposelnimi, ženskami, upokojenci, mladino. Mladino. Veliko je mladih, od dijakov do bolj odraslih.
Pravijo, da nas je bilo 6 tisoč. Morda tudi kaj več. Pogled na ulico Carducci je veličasten. Godba igra delavske himne, iz furgonov hreščijo moderni ritmi. Presenečenje jen pripravil partizanski pevski zbor, ki je sklenil, da ob 70-letnici osvoboditve Trsta obogati sprevod s svojim improviziranim koncertom.
Nad sprevodom vihrajo zastave. Predvsem sindikalne: modre in belozelene za provladne sindikate CISL in UIL, rdeče zastave CGIL. Tovarniški sveti s transparenti. Primorski dnevnik. Anarhisti s črnordečimi prapori. Zastave levičarskih političnih strank. Niti ene zastave PD, kakor da jih je sram delavskega praznika. Prišli so tudi mladinci s titovkami na glavah in zastavami osvoboditeljev: jugoslovansko, slovensko z zvezdo, italijansmko garibaldinsko z rdečo petokrako, sovjetsko…
Tudi druga leta so vihrale iste zastave, morda jih je bilo malo manj. Letos so jih poudarjali tudi kot odgovor na sejo tržaškega občinskega sveta, ki jo je župan Cosolini sklical, da bi proslavil „vstajo CLN“, ki da je osvobodila Trst, na kar so ga zasedli partizani IX korpusa in IV armade.
Tej „vstaji“, ki je bila tako silovita, da v njej ni nihče padel in še nima v Trstu spomenika, je Piccolo posvetil več strani svoje priloge.
Mladinci so torej hoteli pokazati, katere zastave so vihrale takrat v Trstu. Na računalniškem spletu se je medtem pojavil novozelandski uradni filmski tednik o osvoboditvi Trsta, ki je zgovoren. O neki vstaji italijanskega in protikomunističnega CLN niti besedice, pač pa ogromno filmskega materiala o jugoslovanskih partizanih, povsod je videti smejoče ljudi, ki Novozelandce sprejemajo na ulicah in pri tem nosijo prav te, jugoslovanske zastave. To je zgodovinska resnica.
Jugoslovanska zastava je nemudoma sprožila val polemik. S skrajne desnice sta se oglasila „pristna Italijana“ po priimkih Clun in Cernigoi, svoje pa je povedal tudi tržaški župan Roberto Cosolini, ki je seveda ocenil, da je nošenje teh zastav neprimerno. V tržaškem občinskem svetu je bilo slišati tudi predloge, naj bi v bodoče prepovedali manifestacije na Velikem trgu…
Očitno je, da se v Trstu PD pripravlja na skorajšnje občinske (morda pa tjudi parlamentarne in deželne) volitve in namerava prilagoditi koalicijo rimskim razmeram: torej proč levica, zavezništvo z delom desnice. Zanima me, če bo Cosolini res dal sredi junija postaviti marmornato ploščo „pravi osvoboditvi Trsta“, ko so jugoslovanske partizane zamenjali anglo-ameriški vojaki. Ti osvoboditelji so nekaj let pozneje streljali na proitalijansko demonstracijo in ubili pet ljudi. A nič ne de, glavno, da niso bili komunisti.
Prvomajska proslava je tudi tokrat dokazala, da je Veliki trg „črna luknja“, kjer se množica demonstrantov porazgubi, skoraj nihče ne posluša uradnih sindikalnih govornikov. Žal mi je za Renata Kneippa, ki bi ga morali poslušati. A kaj hočemo.
Ko je vsega konec se kot vsako leto odpira dilema: kam zdaj? Mnogi so se odpravili na kosilo v ljudski dom J.Canciani v Podlonjerju, kjer so komunisti obeh strank (SKP in KSI) priredili enotno prvomajski praznik. Drugi pa so šli v Križ, kjer je prvomajski praznik organizirala SKP sama.
Zakaj ta razlika, ki traja že nekaj let? V Podlonjerju so vse prireditve skupne, skupaj delajo tovariši in tovarišice obeh strank, ki navsezadnje imata zelo skupna stališča in jima je usojeno, prej ali slej, da bosta združeni v eni sami komunistični partiji. To namreč ljudje pričakujejo, kot si želijo čim večje enotnosti na levici, nekakšno levičarsko fronto s skupnim programom, v kateri bi komunisti imeli mesto, ki jim pripada.
Odklonilno stališče tovarišic in tovarišev, ki prirejajo prvomajsko slavje v Križu, je nerazumljivo in protislovno. Posebno še, če pomislimo, da bodo čez leto dni v Trstu volitve in bosta stranki gotovo nastopili skupaj z enotno listo Združene levice. Zakaj bi torej ne dali poudarka enotnosti že zdaj in ne samo na predvečer volitev? Ali bi ne bilo lepše, če bi vsi skupaj delali v kioskih in če bi praznik pozdravili predstavniki obeh strank? Takrat bi lahko tudi povabili tovariše iz slovenske Združene levice, da nam povejo, kako jim je v kratkem času uspelo dobiti sozvočje s čustvi ljudstva in v enem letu priti v parlament kot tretja stranka v državi. Zdaj bi bilo le dičenje s tujim perjem.
Prvomajska manifestacija je bila tudi v Milanu, proti izkoriščanju mlade delovne sile pri gradnji Expoja. Organizirali so jo bazični sindikati, levica CGIL, mladinska središča in druga alternativna gibanja. Zbralo se jih je kakih 30 tisoč, ki so mirno korakali po mestu, dokler niso v središču stopili v akcijo provokatorji “črnega bloka”. Zažigali so avtomobile, razbijali izložbe znanih bank. Policija je vse to mirno gledala in pustila, da se razdejanje nadaljuje, dokler se črnuhi niso slekli in porazgubili. Baje so ih nekaj priprli. Ves tisk in televizije so seveda bili polni razdejanja, velike manifestacije sploh niso omenili. Provokacija je uspela. Nič čudnega, da so jih pustili razbijati in zažigati, saj so peljali vodo na mlin oblasti. Kdaj se bodo ljude zavedali, da nasedajo provokatorjem?
Letos majskih slavji ni konec. 9.maja bo v Moskvi velika parada ob 70-letnici zmage nad nacistično Nemčijo, ko je sovjetska zastava zaplapolala nad Reichstagom v Berlinu. Takrat so se vojaki rdeče armade in ameriški vojaki objemali na Labi, zdaj so si spet sovražni, saj ZDA v Ukrajini netijo nacizem in spopad z Rusijo. Koliko svetohlinstva je okoli te 70-letnice! Neko podjetje za raziskave javnega mnenja je vprašalo dijake glavnih zahodnoevropskih držav, kdo je osvobodil Evropo in premagal Hitlerja. 46% jih je odgovorilo, da so Evropo osvobodili Amerikanci. Odstotek bi gotovo bil večji, čez 50%, če bi večina angleških dijakov ne odgovorila, da so Evropo pač osvobodili oni, Angleži. Na Rdečo armado in 20 milijonov padlih v SZ so pozabili vsi, tako močna je revizija zgodovine. Ki traja celih 70 let, kajti spominjam se, da sem kot otrok gledal filme, v katerih so prikazovali kot glavno bojišče druge svetovne vojne Pacifik in spopad med ZDA in Japonsko, Evropa pa je bila itak osvobojena po izkrcanju ameriških vojakov v Normandiji. Prej so se samo igračkali z orožjem.
Ko so pred meseci proslavljali 70-letnico osvoboditve uničevalnega taborišča Auschwitz-Birkenau, so poljske oblasti nameroma pozabile povabiti tiste, ki so taborišče osvobodili: Ruse. Vladni glasnik se je nekako izgovarjal, da so Auschwitz osvobodili… Ukrajinci. Res pa je, da so lager osvobodile in Nemce pregnale enote ukrajinske fronte, v katerih je bila narodnostna sestava podobna razmeram v SZ: večina vojakov je bila ruske narodnosti, tretjina ukrajinske in drugih narodnosti srednje Azije in Kavkaza.
Sicer pa fašistična vlada v Kijevu že nekaj časa trobi, da je Ukrajino najprej napadla SZ in nato Nemci… Njeni kolaboracionisti pa so medtem pobili nekaj stotisoč Judov in Poljakov, da o pregonu Rusov ne govorimo. V teh pogojih, ko vojska kijevske hunte napada Donbass in tamkajšnje prebivalstvo s pomočjo ameriških vojaških svetovalcev, je parada v Moskvi predmet političnih špekulacij, kakor če bi bili v najhujših časih hladne vojne. Putin je v Moskvo povabil 68 državnih poglavarjev, vendar so zahodnoevropski državniki po ameriškem nasvetu udeležbo odpovedali. Tudi slovenski predsednik Borut Pahor, ki je te dni za skupno mizo vabil predstavnike organizacij bivših partizanov in domobrancev, da bi se spravili in pomirili. Predsednik ZZB Tit Turnšek mu je odgovoril, da z izdajalci slovenskega naroda ni sprave.
Drugače se je vedel češki predsednik Zeman. Ko mu je ameriški veleposlanik v Pragi telefoniral in mu svetoval, naj ne gre v Moskvo, mu je zabrusil, da je Češka suverena država. Zato bo on šel v Moskvo na parado, ker je to spomin na osvoboditev. Češka je bila leta 1968 žrtev sovjetske agresije, a to je druga zgodba. Ameriškemu veleposlaniku je Zeman tudi prepovedal prihajati v Hradčane, se pravi v urade predsedstva ČSR, ker je „nezaželjen“. To je dokaz ponosa in samostojnosti, medtem ko je Slovenija tokrat spet zaslužila tisto Cankarjevo prispodobo o hlapcih, za hlapce rojenih, za hlapce vzgojenih…
Slovenija, ki jo oblast razprodaja, hkrati pa vsaj tri dni v letu proslavlja svojo „neodvisnost“. Tragično je celo to, da doberšen del slovenskih državnih podjetij, ki so bila naprodaj, kupuje Hrvatska in sicer preko podjetij, ki so v državni lasti. Ker imajo v Zagrebu strateško vizijo o lastni vlogi, medtem ko v Ljubljani gledajo samo tako daleč, koder sega nos.
V naši manjšinski organiziranosti se medtem reprogramirajo kadri. Predsednik SKGZ Pavšič je bil spet imenovan za koordinatorja SLOMAKA, organa, ki povezuje slovenske manjšine iz Italije, Avstrije in Madžarske. Medtem vrtoglavo raste vloga Livija Semoliča, ki je postal nekakšen glavni svetovalec in project manager pri Debori Serracchiani. Na Primorskem dnevniku se obeta skorajšnja upokojitev sedanjega glavnega urednika Udoviča. Kdo pride na njegovo mesto ni znano, vendar bo pri tem imel glavno besedo predsednik založništva PRAE Brezigar. SSO je imela občni zbor. Štoko je po dolgih letih, odkar je nasledil Pahorja, zamenjala Franca Padovan, sicer ravnateljica slovenskih šol na Goriškem in števerjanska županja. Tik pred tem je v imenu svoje občine vložila na TAR/DUS priziv proti prisilnim združitvam občin, ki jih določa najnovejši deželni zakon o reformi lokalne samouprave.
V parlamentu se bliža koncu tragikomedija z novim volilnim zakonom, ki ga hoče Renzi. Slovenska poslanka je sklenila, da ga bo podprla, čeprav Slovencem ne nudi prave olajšave za izvolitev svojega predstavnika. V zameno PD trdi, da so ta jamstva večja glede novega senata, ki pa ne bo imel veliko pristojnosti.
Če bi se to zgodilo, bi naša dežela Furlanija Julijska krajina imela v tem senatu, ki ga že kličejo „dopolavoro za deželne svetnike“, tri predstavnike. Eden je obvezno župan glavnega mesta, torej tržaški župan Cosolini. Ostala dva si delita leva sredina in desnica. Če bo leva sredina sklenila, da prepusti svoje mesto Slovencu, sta v tekmi Ukmar in Gabrovec. Zmagal bo, kdor se bo bolj prikupil Serracchianijevi… Je pa tudi druga varianta: govori se, da bi v senat poslali sovodenjsko županjo Alenko Florenin, da bodo Slovenci in ženske veseli, ostala dva pa bi bila deželna svetnika leve in desne sredine. Cosoliniju naj bi dali pomembno mesto v Rimu, medtem ko bi bivši senator Russo kandidiral za župana v Trstu. To ali drugo, vse je možno. Eno pa je le gotovo. Manjšina ne bo imela izbire.