V Gorici se pripravlja huda provokacija in to na meji s Slovenijo, na sam predvečer prihoda predsednika republike Mattarelle in sredi festivala E’storia. Fašisti gibanja Casa Pound so namreč izbrali 23.maj za svoj pohod po mestu, s katerim želijo obeležiti vstop Italije v prvo svetovno vojno (24.maja 1915) z namenom, da osvoji obljubljene Trst, Primorje, Istro, Reko in Zadar.
{jcomments on}
Gorica je kraj, kjer so odpirali Pota miru, zdaj pa bodo to pota izzivanja. S podporo oblasti. Kajti odposlanstvo protifašistov, ki je obiskalo predstavnike rimske vlade, je v odgovor na zahtevo, naj se izzivanje prepove iz razlogov javnega reda, slišalo, da je Italija demokratična dežela, kjer imajo vsi pravico demonstrirati svoje ideje.
Protifašistično omizje, s podporo levice in komunistov, bo zato istega dne priredilo demonstracijo za mir in sožitje, proti vsem vojnam, začenši s prvo, ki jo je celo papež tedaj označil kot nepotrebno morijo.
Slovencem je jasno, da bo provokacija namenjena tudi nam in sožitju z nami. Zato bodimo množično prisotni na protifašistični manifestaciji!Pričela se bo ob 15.h pred goriško železniško postajo. Sprevod bo nadaljeval do Travnika.
Italijanska neofašistična organizacija CasaPound je za 23. maj, ob stoletnici vstopa Italije v prvo svetovno vojno, v Stari Gorici napovedala shod, ki bo potekal pod geslom: »Nekateri Italijani se ne predajo!«
Napovedani dogodek terja odločen odgovor vseh protifašističnih aktivistov in aktivistk, pridružujemo se mu tudi v Iniciativi za demokratični socializem! Napovedani shod je odgovor skrajne desnice na praznovanje 70. obletnice konca druge svetovne vojne, ko je fašizem doživel vojaški poraz. Napredni ljudje vsega sveta se te dni spominjajo strašne cene, ki jo je bilo potrebno plačati za to zmago: na milijone mrtvih, ranjenih in osirotelih. Prav tako se spominjajo tradicije levičarskih protifašističnih gibanj, ki so na desničarsko sejanje sovraštva med narodi in rasami odgovorila s klicem po internacionalizmu – zavesti, da imajo preprosti ljudje različnih dežel več skupnega med sabo kot s političnimi elitami svojih držav, ki so za svoje ozke interese pripravljene žrtvovati na stotisoče življenj. Vstopanje Italije v prvo svetovno vojno je ravno eden najočitnejših primerov take politike. Italijanska politična elita se je namreč skoraj eno leto pogajala na dveh straneh, tako z Avstro-Ogrsko, kot tudi s Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo. Na koncu je italijanska elita z londonskim paktom (26. 4. 1915) stopila na stran slednjih, saj so le-ti ponudili več vojnega plena. Poklon londonskemu paktu pomeni zanikanje desettisočih popolnoma nesmiselnih žrtev vojakov različnih narodov, ki so med prvo svetovno vojno umirali po dolinah in gorah reke Soče. Poklon imperializmu nadalje pomeni opravičevanje raznarodovalne politike, ki so je bili na priključenih ozemljih deležni Slovenci in Hrvati kmalu po koncu prve svetovne vojne; prav tako pomeni slavospev militarizmu, iz katerega je izšel italijanski fašizem, in katerega posledice je trpelo tudi italijansko ljudstvo.
CasaPound spada med najnevarnejše neofašistične organizacije v Evropi. Ne gre »samo« za nostalgično skupino, ki jo veže poulično nasilništvo in uporaba fašističnih simbolov, ampak za organizacijo, ki nadvse spretno posnema taktike nove levice zadnjih desetletjih. CasaPound so ustanovili mladi aktivisti, ki so zasedali (zaskvotali) opustele stavbe, opozarjali na perečo socialno problematiko stanovanjskega vprašanja in ponudili vrsto všečnih rešitev. Hkrati pa so zagovarjali nacionalizem, rasizem ter socialno dediščino italijanskega fašizma. Ker Italija sodi med tiste mediteranske evropske države, v katerih je kriza posebej hudo prizadela mlado generacijo in delavce v tradicionalnih industrijskih panogah, ima CasaPound nadvse ugodno okolje za politično mobilizacijo. V tem pogledu je podobna grški Zlati zarji, ki svoj vzpon dolguje prav alternativnim socialnim projektom v opustošenih soseskah grških mest, pa tudi protikapitalistični retoriki. Zgodovinski fašizem je pred desetletji uspeval prav zato, ker je posnemal levičarske organizacije, prevzel protikapitalistično retoriko in jo dopolnil s šovinizmom in patetičnim bliščem slavne narodne zgodovine. Zgodovinski fašizem je obsodil kapitalizem in hude posledice, ki so jih zaradi njega trpeli delovni ljudje; toda, namesto boja s kapitalisti in njihovimi političnimi zavezniki je ponudil bratstvo med različnimi sloji, jezo ljudi pa je preusmeril proti drugim narodom, rasam in manjšinam. Primer organizacije CasaPound potrjuje, da vsak protikapitalizem ne vodi k pravičnejši in svobodnejši družbi. Opominja nas tudi, da ne more biti boja proti kapitalizmu brez boja proti rasizmu, nacionalizmu, homofobiji in drugim ideologijam, ki ustvarjajo lažne delitve med delovnimi ljudmi.
