Študije so pokazale, da so davke v tem času dvignili na tako nepravičen način, da se je breme za bogate povečalo le za 9 odstotkov, za ostale pa za kar 338 odstotkov. Od prek 240 milijard evrov posojil, ki se jih pogosto napačno omenja kot pomoč, je 90 odstotkov denarja takoj odšlo v tuje banke in finančne institucije. IMF je med letoma 2010 in 2014 celo zaslužil 2,5 milijarde evrov s posojili, namenjenimi Grčiji. Nekdanji grški minister za delo in socialne zadeve ter predsednik državne banke Louka Katseli je ocenil, da je v Grčiji ostalo zgolj 3 odstotke vseh posojil.

Siriza se je v svojem predvolilnem programu zavezala, da bo naredila konec zgoraj opisanim trendom, in volilcem ponudila upanje v boljši jutri.

Petmesečno obdobje

V začetnem obdobju je nova vlada naredila nekaj korakov, ki jih je napovedovala pred volitvami. Ponovno so zaposlili čistilke, ki jih je prejšnja vlada na nezakonit način odpustila. Zagnali so javno televizijo, ki jo je prav tako presenetljivo ukinila prejšnja vlada. Kljub nejevolji voditeljev EU so sprejeli tudi zakon o boju proti revščini, ki je najrevnejšim prebivalcem omogočal brezplačno elektriko, subvencije za najemnine in hrano za bone. Zakon naj bi državo stal zgolj okoli 200 milijonov evrov, za primerjavo tej številki omenimo, da grški dolgovi presegajo 320 milijard evrov. Vlada je poskušala z voditelji EU voditi konstruktiven dialog v pogojih, ki ji niso olajševali zadev. Grčija je namreč predstavljala edino protiutež med vsemi članicami EU z zagovarjanjem potrebe po drugačnih rešitvah. Približeval pa se je datum, ko je bilo treba skleniti nov sporazum, ki bo državi zagotavljal nadaljnjo likvidnost. 

Sklic referenduma in prepričljiv OXI

V pogajanjih za sklenitev novega dogovora glede posojil nobena izmed strani ni želela popustiti. Grški predsednik vlade je zato nekoliko presenetljivo najavil izvedbo referenduma o predlaganih ukrepih. Statis Kovelakis, eden izmed vodilnih predstavnikov levega krila stranke, je dejal, da je bil to poskus, s katerim je vlada želela pobegniti iz pasti, kjer kakršnekoli reforme, ki so jih predlagali, niso bile dovolj dobre za EU. Cipras pa si je z referendumom verjetno tudi želel izboljšati pogajalska izhodišča.

Ko je vodja Leve platforme, zdaj že nekdanji minister Panajotis Lafazanis po sklicu referenduma opozoril na možnost ustavitve likvidnosti s strani ECB in posledično zaprtje bank, se mu je večina prisotnih smejala, čeprav je na isto možnost že pred nastopom vlade opozarjal tudi Janis Varufakis, ki je to nevarnost opisal kot nuklearno orožje, s katerim razpolaga EU. Omenjeno kaže na to, da je večina predstavnikov vlade podcenjevala položaj in da jim je z naznanitvijo referenduma duh ušel iz steklenice.

Zaradi zaprtja bank je bil Cipras pod izjemnim pritiskom s strani desnega krila, ki je zahtevalo preklic referenduma. To ga je pripeljalo tudi do povsem nelogične poteze, ko je že pred referendumom ponovno zaprosil za novo posojilo, s katerim je pristal na pogoje, ki so bili predmet referenduma. V tem času pa se je na ulicah dogajalo ravno nasprotno, javnost se je začela vse bolj obračati proti predlogom EU. Kot opisuje Nantina Vgontzas, doktorska študentka politične ekonomije in družbenih gibanj v New Yorku, se je v petek, zadnji dan pred volilnim molkom, na glavnem trgu v Atenah spontano zbralo 100 do 200 tisoč ljudi. Na protestih, ki so bili za razliko od dotedanjih usmerjeni v podporo vladi, so ljudje glasno vzpodbujali vladne predstavnike.

Na referendumu, ki se ga je udeležilo 62,5 odstotka prebivalstva, je glede na javnomnenjske ankete presenetljivo velik delež, kar 61,31 odstotka udeležencev glasovalo proti. Tako odločen rezultat je bil presenetljiv tudi zaradi skrajno negotove situacije, ki je bila s tem povzročena. Takšna pot bi lahko pomenila pomanjkanje najosnovnejših dobrin, denarja v bankah, izstop iz evra, posledične omejitve pri trgovanju, še večji beg kapitala v tujino in morda celo notranje spopade ter vojaški udar, kar se je nedavno tega v tej državi že dogajalo.

Na sploh prvem referendumu znotraj EU o obstoječih politikah so najbolj proti glasovali mladi (kar okrog 80 odstotkov), študentje s kar 85 odstotki, brezposelni, zaposleni v javnem sektorju, kmetje, ribiči, trgovci in, morda na prvi pogled presenetljivo, tudi samozaposleni in podjetniki.

Zamujena priložnost in vrnitev starih politik

Zdelo se je, da bo vlada na podlagi mandata ljudstva odločno zavrnila predloge. Le dan po referendumu pa je presenetil odstop finančnega ministra Janisa Varufakisa. Kot je kasneje pojasnil, je vladni kabinet v času, ko je množica slavila zgodovinski OXI, s štirimi glasovi proti in dvema zavrnil njegov predlog, po katerem bi se država pripravila za tako imenovani grexit oziroma izstop iz evra. S tem si je vlada zaprla vsa pogajalska izhodišča, saj ni imela pripravljenega nikakršnega alternativnega načrta in je morala pristati na zahteve EU.

Vse bolj se zdi, da najpomembnejši ljudje v vladi, s predsednikom vlade Ciprasom na čelu, niso bili dorasli izjemno težavni nalogi in zgodovinski priložnosti, ki bi »varčevalni« politiki EU ponudila levo, bolj humano in socialno alternativo. Tariq Ali je razočaran nad Ciprasovim početjem celo zapisal, naj se Cipras neha smejati, ker ni na poroki, temveč na pogrebu.

Strateške napake Sirize

Z današnje perspektive postaja vse bolj jasno, da bi morala vlada že ob nastopu mandata strateško iskati zavezništva v Latinski Ameriki, na Kitajskem, v Turčiji in Rusiji ter se obenem bolj operativno pripravljati na morebitno uvedbo nove valute. S temi dejanji bi vlada krepila svoja pogajalska izhodišča in se tudi bolje pripravila na morebitni izstop iz območja evra. 

Namesto tega je bila vlada prisiljena kapitulirati in podpisati najstrožje »varčevalne« ukrepe doslej; 61,3 odstotka glasov proti so v parlamentu tako spremenili v 83 odstotkov za novi sporazum. Ukrepi v njem so celo strožji od tistih, ki so bili vladi ponujeni pred referendumom.

Predvidevajo nadaljnje nižanje plač in pokojnin, privatizacijo, popoln nadzor trojke nad vso predlagano zakonodajo ter izničenje vseh doslej sprejetih ukrepov vlade. Smer reform, ki gredo v prid bogatih, lepo kaže dvig davka na luksuz za samo 3 odstotke na skromnih 13 odstotkov, podvojitev obdavčitve kmetijskih zemljišč na 26 odstotkov in 10-odstotno zvišanje obdavčitve kruha, otroške hrane, medicinskih igel, pripomočkov za invalide, storitev v turizmu ipd. na 23 odstotkov. Med zahtevami je tudi 3,5-odstotni proračunski presežek, ki naj bi ga država dosegala od leta 2018 naprej in ohranjala več desetletij, kar je zgodovinsko gledano nemogoče pričakovati, saj tega ni bila zmožna še nobena država doslej. Zahtevali so tudi opustitev kolektivnih pogajanj (omejevanje moči sindikatov) in možnost kolektivnih odpuščanj. 

Kako negativne bodo posledice teh ukrepov in kakšne bodo že sedaj strašljive številke, predstavljene v uvodu, v prihodnje? Nekdanji grški veleposlanik Leonidas Kristantopolos je te zahteve označil kot smrt Grčije, reforme, ki pretvarjajo državo v nemško kolonijo in nimajo nikakršne povezave z EU, v katero so vstopili 1981. Takšni pogoji Grke obsojajo na nadaljnje slabšanje standarda, brez upanja v lepšo prihodnost, ki bi jim ga lahko omogočil izstop iz evra.

Vera v evropeizem in tradicija evrokomunizma

Postavlja se vprašanje, zakaj ni vlada že od samega začetka resno računala z alternativnim načrtom. Pri tem je treba izpostaviti dve stvari. Desna struja v stranki ni bila tako kritična do preteklih »varčevalnih« ukrepov in je bila pripravljena z manjšimi koncesijami sprejeti predlagane ukrepe. Druga, bolj sredinsko usmerjena struja, ki ji pripada tudi Cipras, izhaja iz strankine tradicije evrokomunizma in je do zadnjega verjela, da je z argumentirano razpravo mogoče prepričati voditelje EU, da so njihove politike napačne. Evklid Cakalotos, novi finančni minister, je bil najbolj začuden in razočaran nad tem, kako ljudje znotraj EU niso zmožni voditi argumentirane razprave, temveč zgolj sledijo proceduram in pravilom. Podobne stvari je omenjal tudi njegov predhodnik Varufakis. Kot opisuje Statis Kovelakis, so ti ljudje pričakovali akademske razprave in konfrontacije, na podlagi katerih bi prepričali voditelje znotraj EU. Obenem so najverjetneje predvidevali, da vladajoči v EU ne bodo pripravljeni na grški izstop, ki bi še vedno imel negativne posledice za EU, čeprav veliko manjše kot na začetku krize. Tako so do zadnjega verjeli v nekakšen kompromis, ki bi spoštoval tudi na referendumu izražene demokratične standarde. Po mnenju Kovelakisa to lepo kaže na položaj današnje levice, ki je prepredena z dobro mislečimi ljudmi, povsem impotentnimi na polju realpolitike.

»Varčevanje« v interesu kapitala, na škodo ljudi

Pričakovanja, da bodo EU-birokrati argumentirano razpravljali in spremenili mnenje, so bila seveda utopična. Institucije EU so primorane delovati po neoliberalno zasnovanem, domnevno nevtralnem in objektivnem institucionalnem ustroju in interesih, ki ne bodo sledili kapitalu škodljivim predlogom. V strokovnih, tehničnih in v naprej predpisanih procedurah ni prostora za želje in interese ljudi, izražene na volitvah. Zato je na mestu Žižkova zaskrbljenost nad dogodki, ki EU počasi in (ne)vidno vse bolj približujejo azijski, nedemokratični različici kapitalizma. Pomenljivo je, da izjemno pomembna in vplivna evroskupina finančnih ministrov deluje povsem neformalno in ne odgovarja nikomur.

Izkušeni politiki znotraj EU so izkoristili priložnost za maščevanje in naivnost grške oblasti ter povsem ponižali in kaznovali celotno grško ljudstvo. Lekcija pa je bila namenjena tudi vsem drugim gibanjem in strankam širom EU, ki preizprašujejo politike »varčevanja« in fiskalne vzdržnosti, naj nikar ne gredo po isti poti, ker jih bo čakala ista usoda.

Mnogi ne morejo razumeti, zakaj EU še vedno sledi tem pogubnim politikam. Prava logika »varčevanja« se skriva ravno v tem, da zagovarja najbolj agresivne interese kapitala, ki temeljijo na kreativni destrukciji, ki uničuje mrtev kapital, mala podjetja, delavske pravice, demokracijo, vse, kar pride nasproti velikemu kapitalu pri ponovni ekspanziji kapitalistične ekonomije. Pri tem mu še posebej pomaga Evropska centralna banka, ki za razliko od drugih tovrstnih bank ne posoja državam denarja neposredno, zato se s fiskalnimi problemi države lahko soočajo samo z »varčevanjem«, ki najbolj prizadene najnižje sloje. Dva primera lepo ponazarjata, v imenu koga deluje ta na videz nevtralna institucija. Kar deset zveznih držav v ZDA bi bilo brez transferjev v njihove proračune v podobnem položaju kot Grčija. Če bi ECB denar, ki je bil namenjen bankam, namenila njenim državljanom, bi vsak dobil kar 4000 evrov.

Posledice novega sporazuma in negotova prihodnost EU

Prihodnje dogajanje je odvisno od mnogih dejavnikov. Cipras je po glasovanju odpustil štiri nepokorne ministre, sedaj pa noče sklicati seje centralnega komiteja, vodilnega organa stranke, ker je v njem izgubil večino. Prvi koraki tako kažejo, da je tudi sam začel delovati na nedemokratičen način. Povsem možno je, da bo zaradi večanja napetosti Sirizino levo krilo izstopilo iz stranke, kar bi pripeljalo do padca Ciprasove vlade in razpisa novih volitev. Kako bodo takrat (če sploh) glasovali demoralizirani in razočarani volilci, ki jih je Siriza pustila na cedilu, bo pokazal čas. Vsekakor pa je na mestu izjava Naomi Klein, ki se je vprašala, ali se bodo vsi pretvarjali in se delali šokirane in nedolžne, ko bo naposled na oblast prišla neonacistična Zlata zora.

Pojavlja se tudi vprašanje, kaj se bo dogajalo širom Evrope. Upanja proevropsko usmerjene levice so se razblinila in končala. Alternative se bo tako iskalo v protievropsko usmerjenih strankah, ki jih sestavljajo tudi stranke, kot sta skrajno desno usmerjeni francoska Nacionalna fronta in že prej omenjena Zlata zora, ki je v svoj program vključila koncentracijska taborišča za migrante. Progresivna, demokratična gibanja pa bodo očitno na žalost morala rešitev iskati v okviru restavracije nacionalnih držav, ki bodo šle stran od evra in najverjetneje tudi EU. Zdi se, da je samo še vprašanje časa, kdaj in kje se bo začel proces evropskih dezintegracij, in ali bo potekal na miren način.

Matej Klarič