Pa smo tam. Na pritisk deželne vlade PD-SEL nastajajo s pospešenim ritmom v naših krajih „Unije občin“, ki bodo dejansko ukinile lokalno samoupravo in male občine prepustile na milost in nemilost velikim mestom, kot so Trst, Gorica ali celo Čedad. S tem pa se dejansko začenja postopek razkrajanja slovenske manjšine in njenih pravic.

{jcomments on}

 

Deželna vlada Debore Serracchiani hiti, ker želi prehiteti sklepe deželnega upravnega sodišča, kamor se je pritožilo kar 60 različnih občinskih uprav. Med njimi le par „slovenskih“, saj so vladne stranke (demokrati in ekolevičarji) to na vse kriplje zavirale. Manjšinska „civilna družba“ pa je medtem oportunistično molčala in pustila, da so bili čimbolj glasni njeni dvojniki, se pravi predvsem slovenska kompomenta PD ter dokaj dvolična Ssk. Prva je namreč na slepo podpirala samomor naših krajevnih uprav, druga pa je vodila dvolično politiko mlačnosti na vrhu in navidezne borbenosti v občinskih svetih, a ne vseh.

In kaj se zdaj dogaja? Primer snovanja statutov je dokaj zgovoren, ker nam pove, kaj se bo dogajalo potem, v rednem poslovanju.

Ena sama medobčinska zveza je sklenila spoštovati dvojezičnost (ali večjezičnost) in to je tista, ki se združuje okoli Tržiča in kamor spadata tudi Doberdob in Ronke. To je področje, ki je od nekdaj bilo dovzetno za sožitje, kjer še vedno velja izročilo NOB.

V Trstu slepomišijo. Linija PD je, naj vsak dela kar hoče, vsaka občina naj statute ima in tolmači po svoje, glavno je, da Trst komandira in odloča. Ostalo je le formalna navlaka. Slovencem gotovo ne bodo priznali več od tega, kar imajo zdaj. Dvojezičnosti v središčih ne bo, niti v namišljenih „okencih“, ki jih zakon ni določal, a so dejansko nadomestila izvajanje sicer siferencirane jezikovne enakopravnosti iz 8.člena zakona št.38/2001.

V Gorici je bivši „federale“ Romoli vsilil svojo voljo in ponižal okoliške slovenske občine. Nič dobrega ne kaže za bodočnost. Pri tem so občine, ki jih vodi PD, bile kar se da pasivne. Razen Sovodenj, ker pač ne morejo biti manj kot Števerjanci.

V Benečiji je katastrofa. Tam se o jezikovnih pravicah v statutih sploh ne govori ali piše. Kvečjemu bodo poudarjali krajevne različice. Da bi medobčinske zveze jamčile več pravic, pa si niti ne morejo in ne smemo sanjati. Amen.

Skratka, iz manjšinskega vidika smo spet na starem. Vrnili smo se za nekaj desetletij nazaj, ko so nas delili na kategorije po pokrajinah: v Benečiji nič, v Gorici malo, na Tržaškem pa le toliko, kolikor je treba, da ne bo mednarodnih sporov.

Pa še to ob molku in pasivnosti manjšine, ki se zadovoljuje s folkloro Slofesta pred borzo.

Naši župani so se celo ubadali s semantičnimi problemi. Unija ali Zveza? Bognedaj zveza, ker spominja na Sovjetsko zvezo, je rekel nekdo. Kdo? Italijan gotovo ne, ker je v italijanščini zveza „unione“ in tudi ZSSR je po italijansko Unione sovietica. Torej si je veto izmislil Slovenec za omizjem. Najbrž skesani spreobrnjenec, ki je svoj čas oboževal Stalina in sedaj Renzija, pa se ne zaveda, da sam sebe smeši pred obličjem zgodovine.

PS: Da bo izraz še grši in bo vsem jasno, da je slovenščina v resnici spakedranščina, so sklenili, da so medobčinska unija „julijska“, čeprav so jo skotili avgusta.