Prihodnjo pomlad bodo delne upravne volitve. Žarometi občil in javnega mnenja so uprti predvsem v velika mesta, kot sta Milan in Rim, nas pa zanimajo tudi občine, kjer živimo pripadniki slovenske manjšine.

{jcomments on}

 

V ospredju je Trst, ki je po dolgih letih prevlade nacionalistične desnice pred petimi leti dobil levosredinsko upravo z županom Robertom Cosolinijem, iz vrst demokratske stranke. V levosredinski večini je bila tudi komunistična levica, ki je pod znakom Zveze levice izvolila dva občinska svetovalca: Iztoka Furlaniča in zdravnika Marina Andolino.

Tisto poletno noč, ko so voditelji leve sredine praznovali na terasi kopališča Ausonia, je bila precejšnja tema. Gruča voditeljev demokratske stranke je razpravljala o rezultatih in ni opazila, da je bil z njimi tudi nek komunist. Zaključek njihove razprave je bil jasen: „Če odštejemo glasove komunistov imamo še vedno večino. Lahko se jih znebimo. In to čimprej.“

Da ni šlo le za modrovanje ob kozarcu vina priča dejstvo, da je Cosolini sestavil občinski odbor in vanj vključil predstavnike vseh koaliziranih strank, a ne komunistov. Furlaniču je zzačetka ponujal mesto odbornika za mladino in šport, kar je komunistični svetovalec rade volje sprejel, a je nato ponudbo preklical. Furlanič je postal predsednik občinske skupščine, kar pomeni, da je moral jamčiti urejeno razpravo na sejah sveta, ni pa imel nobene oblasti. Na samem začetku v občinski upravi ni bilo slovenskih odbornikov, pozneje pa se je Cosolini dogovoril s prijateljem iz košarkarskih časov Edijem Krausom, ki je prevzel pomembno odborništvo.

Štiri leta Cosolinijeve uprave so šla mimo z uspehi in napakami, kot vse uprave, vendar se je politična klima začela hladiti. Najprej pri vprašanjih privatizacij in odprodaje delnic družbe Hera, ki upravlja večino storitev in uslug v severovzhodni Italiji. Sledili so še drugi ukrepi, ko se župan ni več menil za mnenja in nasvete levice, raje se je dogovarjal s svetovalci skrajno desne skupine Franca Bandellija in Alessie Rosolen, saj jima je na začetku celo dal odbornico za trgovino.

Popuščanje desnici je postajalo iz dneva v dan hujše in je zadobivalo poleg „poslovnih“ tudi ideološke in kulturno-politične značilnosti.

Tako je občinski svet v Trstu sklenil, da so slovenski in jugoslovanski partiozani Trst „okupirali“ in da je bila mprava osvoboditev mesta sredi junija, ko so odšli. Temu dogodku so posvetili spomenik, ki zdaj stoji pod sv.Justom, v parku spomina. Komunisti seveda niso glasovali za ta zgodovinsko sprevržen sklep in nastala je ostra polemika s predsednikom občinskega sveta Iztokom Furlaničem. Eden izmed glavnih voditeljev tržaške PD senator Russo je zahteval njegovo takojšnjo odstranitev.

Polemika se ni utišala in je poglobila vrzel med komunisti in PD. Sledila je „reforma krajevne samouprave“, ki jo je zakuhala predsednica deželne vlade Debora Serracchiani z bivšim ligašem Panontinom, da bi zaostrila oblastni centralizem in ukinila demokratično dogovarjanje, ki ga je sicer dopuščal vsedržavni zakon Del Rio.

V Trstu bi to pomenilo ukinitev vseh okoliških občin in znatno krnjenje pravic slovenske narodnosti in njeno odtujitev z lastnega ozemlja. PD je ostala osamljena, a je kljub temu trmasto vztrajala in vsilila svoje sklepe s komisarji. Edina občina, ki je ponižno in ubogljivo sklonila glavo je Zgonik. Tudi tu komunistična svetovalca nista podprla sklepa.

Medtem je župan Cosolini nekajkrat izrekel mnenje, da bo na prihodnjih volitvah šla „leva sredina“ strnjeno, a brez komunistov. Pri tem računa na podrejenost SEL, ki se tu ne ozira na vsedržavne sklepe stranke, ki je v parlamentu v opoziciji in poudarja, da je zavezništvo s PD prekinjeno. Prav tako je demokratom podrejena Slovenska skupnost, čeprav tolaži svoje volilce z občasnimi jalovimi polemikami proti PD, s katero je pogodbeno povezana.

V teh pogojih sta SKP in KSI, združeni v Zvezo levice, začela razmišljati o široki listi leve alternative. Skupaj sta začeli zbirati sugestije za program, obenem pa sta priredili konec oktobra odprto srečanje, da bi se pogovorili o tem.

Udeležilo se ga je kakih 50 ljudi. Poleg voditeljev SKP in KSI so v dvorani bili mladi socialisti, bivši tržaški odbornik Fabio Omero, ki je izstopil iz PD skupaj s Civatijem in deluje v gibanju „Possibile“, drugi disidentski občinski svetovalec PD iz katoliških vrst, sindikalisti CGIL, nekaj pripadnikov ene izmed struj Ciprasove liste.

Zanimivo je, da se srečanja, čeprav povabljeni, niso udeležili predstavniki liste SEL (Svoboda, ekologija, levica), ki so na pokrajinski in deželni ravni sklenili ostati v levi sredini. Toda manjkali so tudi vidni predstavniki leve struje SEL, ki so bili do Cosolinija kritični in so že sodelovali pri prvih srečanjih…

Na splošno so prisotni sklenili nadaljevati s snovanjem „Združene levice“, ki ostaja odprta vsem doprinosom in prispevkom. Nadaljuje se soočanje o programih, kajti imena kandidatov bodo zadnje, o čemer se bomo pogovarjali.

Govori se, da nekateri izmed voditeljev Ciprasove liste razmišljajo o volilnem nastopu z občansko listo, ki bi se dogovarjala s PD.

Vse to naj bi bilo povezano s snovanjem PDS (partito della sinistra), o čemer potekajo pogovori na vsedržavni ravni med Ferrerom (SKP), Vendolo (SEL), Fassino in drugimi bivšimi „dem“, vendar je med njimi precej nesoglasja prav v zvezi s problemom sodelovanja s PD, ki medtem drsi čedalje bolj na desno, v smeri „Nacionalne stranke“ (Partito della Nazione), za katero se zavzema Matteo Renzi.