Samo Ferluga, po FB.

Odposlal sem pismo Uredništvu Primorskega Dnevnika s prošnjo za objavo v rubriki Pisma Uredništvu:
Z Andrejem Berdonom sva se spoznala že dolgo let od tega, zato sem precej prepričan, da mi ne bo zameril, če osporavam njegovim tezam, izpisanih v rubriki rezervirani zamejskim klerikalno-katoliškim konzervativnim krogom (Žarišče), objavljenih v Primorskem Dnevniku v petek 6.11.

{jcomments on}

Nemalo me je namreč zmotila njegova hvalnica kapitalizma kot edine alternative fašizmu ali komunizmu, ali kot je Andrej dobesedno napisal: “Odklanjanje kapitalističnega modela tout court pomeni zavračanje svobodnega podjetništva, parlamentarne demokracije in političnega pluralizma. Alternativa temu modelu je le totalitarizem, v komunistični ali fašistični obleki.”(!!) Taka trditev si po mojem zasluži najmanj objavo v torkovi športni prilogi Dnevnika pod rubriko “Ta je pa dobra!”
Dosedanja zgodovina nam je namreč posredovala nešteto dokazov, da kapitalistični model sam po sebi ne zagotavlja niti svobodnega podjetništva, kaj šele demokracijo (parlamentarno ali ne) in politični pluralizem: ko ju že ne onemogoča, ju stalno in dokazano ovira, pogojuje in izsiljuje. Prav zaradi teh teženj kapitalističnega modela so moderne države poskrbele za številne zakonske ukrepe, ki bi onemogočili kapitalu nebrzdano prevlado nad družbo in človeka. Na žalost pa zaradi gospodarske krize, ki jo je povzročil sam kapitalistični model, ti zakoni zadnji čas izgubljajo svojo moč in vlogo v korist BDP-ja kot edinega pokazatelja “tistega, kar je prav” in to seveda pod taktirko Mednarodnega Denarnega Sklada, ki sploh ni demokratično izvoljen organ, obratno, je izraz prav enih in istih krogov ki zagovarjajo kapitalistični model kot edinega možnega!
Kot drugo imamo v zadnjih sto letih neštete dokaze, da kapitalizem in fašizem si nista alternativna, nasprotno, kapitalizem in fašizem sta si eden drugemu dobrodošla in funkcionalna, kot smo videli v fašistični Italij (FIAT), nacistični Nemčiji (Krupp),v vseh vojaških diktaturah, ki so nastale pod taktirko ameriške tajne službe C.I.A. itd.
Glede ciljev, ki si jih postavljajo fašizem, komunizem in kapitalizem pa bi, po tistem kar sem do sedaj bral, videl in slišal, povedal to:
– cilj fašizma je zagotavljati družbene dobrine in pravice samo enako mislečim, ki pripadajo stranki ( v fašistični Italiji, kdor ni imel izkaznice PNF ni zlahka prišel niti do dela);
– cilj komunizma je zagotavljati vsem kar je potrebno vsaj za dostojno življenje (v Jugoslaviji so VSI imeli zagotovljeno delo, stanovanje, počitnice, brezplačno šolstvo in zdravstvo – npr. Dimitrij Rupel se je v Jugoslaviji brezplačno izšolal in dobil državno službo profesorja). Seveda so imeli vpisani v partijo določene prednosti, ampak ne vem, zakaj bi se glede tega zgražali, saj npr.tudi v parlamentarni demokratični Italiji so določena visoka mesta v javni službi zagotovljena točno določeni stranki. (npr. nekdanji direktor deželnega sedeža RAI je menjal stranko, da bi lahko postal direktor);
– cilj kapitalističnega modela ni zagotavljati demokracije in političnega pluralizma, niti zagotoviti čimveč ljudem dostop do izdelkov in dobrin, cilj kapitalističnega modela je zagotavljati kapitalu samem čimveč bogatenja in s tem čimveč vpliva in oblasti nad državami, politiko in družbo, vse v korist kapitala samega . Preko svojih lobistov vpliva na odločitve demokratično ali nedemokratično izvoljenih ali neizvoljenih državnikov, politikov in javnih upraviteljev , vedno seveda v korist kapitala samega . Ogrodje kapitalističnega modela so velika podjetja, po možnosti vsaj tako velika da kotirajo na borzi, kjer lastnik podjetja ali najpremožnejši delničarji imenujejo upravitelje, ti izberejo funkcionarje, kateri izberejo delovno silo in jo razporedijo, vse strogo hierarhično, nič v tem modelu ne deluje v podporo demokracije ali pluralizma, bolj je podobno fevdalizmu. V kapitalističnem modelu uspešnejše podjetje se mora povečat, da lahko prevlada nad konkurenčnimi podjetji in če mu le uspe jih kupi ali pa izrine iz tržišča, torej teži k monopolu, kar gotovo ne pomaga svobodnemu podjetništvu. Najvišji nivo podjetja v kapitalističnem modelu je mednarodna korporacija (multinacionalka) , katera v imenu zaslužka izsiljuje države, zasužnjuje ljudi, onesnažuje okolje in uničuje konkurenčno svobodno podjetništvo (kot nam npr. dokazuje korporacija Monsanto, ki toži kmete ker uporabljajo doma vzgojena semena rastlin, ki so jih podedovali še od starih očetov, da ne govorimo o neštetih preprekah malim podjetjem in kmetovalcem v korist veleproizvajalcev, ). Kaj je pomembno za korporacije pa nas jasno uči pravna tožba farmacevtskih korporacij proti Indijskemu podjetju, ki proizvaja zelo poceni zdravilno za HIV (140 dolarjev letno proti 10.000 ki jih zahtevajo farmacevtske korporacije). Kapitalistični model torej zagovarja prevlado močnejšega nad šibkejšim, kar bi težko istovetili z zagotavljanjem demokracije in pluralizma in pravzaprav tudi s krščanskim naukom.
Končno me Andrejeva črno-bela vizija sveta, kjer je kapitalizem edina alternativa totalitarizmu preseneča zaradi svojega dogmatskega poenostavljenja in brezizhodnosti: v bistvu trdi, da boljši in pravičnejši svet z manj razlikami med bogatimi in revnimi enostavno ni mogoč. Najbrž so mnogokateri na podobne neizogibnosti prisegali tudi pred vsako epohalno spremembo ali odkritjem v človeški zgodovini, kot so nekoč trdili da je zemlja ploščata ali pa kasneje, da se celotno vesolje vrti okoli zemlje. Drugačen svet ni mogoč, ker to noče tistih nekaj tisoč mogočnežev, ki obvladajo naš “kapitalistični, demokratični in pluralistični svet” in nočejo tvegati, da bi izgubili svojo neizmerno oblast in bogatstvo.