Dogodki leta, ki se izteka v zadnjem mesecu, pričajo o tem, da se v svetu veliko spreminja in da nam grozi nevarnost velike vojne. Terorizem, ki je udaril z vso svojo krvavo ihto, je le zadnji korak na tej poti. Ljudje, ki posedujejo kritične sposobnosti in znajo oceniti dogajanje, se zavedajo, da je potrebno začeti graditi alternativo. Nikoli kot doslej je spet aktualna izbira: Socializem ali barbarstvo.

{jcomments on}

 

Imperialistične vojne za energetske vire in vodo so porodile begunsko krizo, ki jo nadgrajuje teroristična dejavnost. Vse to nas sili, da si ponovno omislimo svet, v katerem živimo, ocenimo njegove dileme in poiščemo prave odgovore nanje, ki potrebujejo tudi operativna sredstva, če jih želimo uresničiti.

Komunisti o tem razpravljamo v vseh deželah, kjer smo prisotni. V Italiji so to dileme skrajne levice, ki se ni predala liberalističnim silam finančnega kapitala in evropski birokraciji. Poleti smo organizirali prvi seminar v Rimu, prejšnjo soboto 21.novembra pa je bil v socialnem centru Intifada v Rimu shod koalicije „Eurostop“ pod geslom „Ne evru, ne EU, ne NATO!“ Udeležilo se ga je kakih 300 predstavnikov najrazličnejših organizacij in gibanj. Med njimi komunisti, člani KSI, SKP in Mreže komunistov, pristaši gibanja Ross@, Protikapitalistične levice, sindikalne levice (leve struje Cgil, USB in SdB), iz tujine pa še predstavnik grške Ljudske zveze (levica, ki je zapustila Ciprasovo Sirizo) in sorodne španske organizacije.

Uvodno misel je podal bivši sindikalist Giorgio Cremaschi. Po njegovem je potrebna mobilizacija vseh naprednih sil, da se razbije sedanja jeklena pest, ki ustvarja militarizirano Evropo v okviru pakta NATO in vojne za energetske vire.

Sledila je razprava, v katero je poseglo 26 udeležencev. Med njimi Bruno Steri in Ugo Boghetta (SKP), Stojan Spetič (KSI), Nicoletta Dosio (No TAV Turin), Franco Russo (Ross@), Paola Palmieri (UsB) in drugi.

Ni naključje, da je EU v bistvu kletka, v kateri se uveljavlja (tudi preko ustavnih sprememb) strogo varčevanje na koži socialne države in delavskih pravic, ki jih oblasti razgrajujejo leto za letom, toda proračunska omejitev na 3% bruto narodnega prihodka ne velja več za stroške oboroževanja in za varnostne sile. Skratka, EU se spreminja v militarizirano silo, ki ji je demokracija odveč.

Grški primer je zgovoren. Kljub referendumski odločitvi na referendumu je EU Ciprasovi vladi vsilil svoje programe, ki spreminjajo Grčijo v revno kolonijo evropskega in mednarodnega finančnega kapitala. EU in monetarni sistem evra sta kletka, zgrajena iz evropskih sporazumov, ki jih ni mogoče reformirati.

Resnična „trojka“ so namreč evro kot sredstvo finančnega obvladovanja, NATO kot vojaška sila pod poveljstvom ZDA in Evropska unija s svojim demokratičnim deficitom, saj evropski parlament ne odloča o ničemer. Še huje, EU ni več, ako je sploh kdaj bila, demokratična tvorba. Zadnje čase vsiljuje svojim članicam voljo velekapitala, Ukrajina pa dokazuje, da je EU pripravljena podpreti tudi naciste in fašiste, le da so ji koristni.

Razbiti je treba mit o evru, pri čemer pa ne gre samo za vračanje k nacionalnim valutam, pač pa za izgradnjo drugačnega monetarnega sistema, v katerem naj se emisijskim državnim bankam vrne suverenost in neodvisnost. V teh pogojih bodo v posameznih državah neizbežni mehanizmi za zaščito dohodkov od dela, kot je v Italiji bila svoj čas ukinjena „premična lestvica“, ki je dohodke prilagajala draginji in iflaciji.

Evroobmočje je namreč kletka, ki utesnjuje predvsem države skupine PIGS, se pravi južnoevropsko Sredozemlje, ki ima ves interes, da se povezuje z arabskimi in bližnjevzhodnimi sosedami, a tudi z vzhodno Evropo in še dlje. Sploh je alternativa sedanji „atlantski Evropi“, po njenem razbitju, oblikovanje območja „evrazijskega sodelovanja“, ki naj vključuje tudi države BRICS, začenši z Rusijo, Indijo in Kitajsko.

Poiskati je treba sredstva, da se to izvede. Levica mora pridobiti na moči, da lahko vpliva na državne odločitve. Nesmiselno je računati s spremembo evropskih pogodb, tudi zato ne, ker so nespremenljive. V bistvu se le prilagajajo razmeram, ko prevladuje najbolj divji ekonomski in finančni liberalizem, ki ga zdaj še nadgrajuje snujoča se pogodba TIIP, ki bo suverenost evropskih narodov podredila multinacionalnim korporacijam z obeh bregov oceana. Treba je začeti znova, saj se EU že ruši sama od sebe. Schengenska politika odprtih meja propada ob postavljanju bodečih žičnih ograj na meje in obnavljanjem mejnih kontrol.

Vsem mora biti tudi jasno, da se je vojna pričela že pred četrt stoletja, ko so ZDA prvič napadle Irak. Vse, kar je potem sledilo, je utemeljevanje sedanjega stanja, od nastanka Islamske države (Daesh) do begunske krize in nato še terorizma.

Terorizmu in islamski državi lahko stopimo na rep samo, če jima odvzamemo finančna sredstva, ki jih pridobivata s prodajo nafte zasedenih ozemelj in finančnim sodelovanjem preko saudske Arabije in Turčije. Ustaviti je treba mednarodno trgovino z orožjem. Razrešiti in prekiniti imperialistične vojne v svetu. Francija, ki je sicer tarča zadnjih napadov, je namreč vpletena v kar 18 imperialistično-kolonialnih vojn, predvsem v Afriki.

Opredeljena levica se mora zoperstaviti medijskemu napihovanju narodnostne in verske nestrpnosti, predvsem proti migrantom. Kajti Angela Merkel ni sprejela na nemškem ozemlju skoraj milijon sirskih beguncev zato, ker je dobrega srca, pač pa zato, da bi v Nemčiji ustvarila veliko rezervno delovno armado tujih priseljencev, s katero bodo podjetniki lahko izsiljevali nemško (že zdaj narodnostno dokaj mešano) delovno silo. Spopad civilizacij in islamofobija so v tem kontekstu le sredstvo ločevanja proletariata. Zato je naša alternativa združitev vseh delovnih ljudi v razrednem boju.

Rimsko srečanje ni zgolj epizoda, pač pa začetek nastajanja gibanja, ki naj usklajeno in skupaj seznanja ter mobilizira napredne sile na teh frontah. Tako se bo udeležilo že prihodnje dni mirovnega shoda v Firencah ob vrhu NATO, sredi januarja, ob obletnici prvega napada na Irak pa naj bi organizirali mednarodni dan proti imperialističnim vojnam.