Pri Sv.Jakobu v Trstu so te dni poimenovali park blizu Primorskega dnevnika po slovenski komunistični poslanki in partizanki Mariji Bernetič. Tržaška občinska uprava ni imela poguma, da bi ji posvetila dvojezfično tablo. V nadaljevanju objavljamo oris lika Marije Bernetič, kakor ga je podal v imenu VZPI-ANPI sen. Stojan Spetič.
{jcomments on}
Na uradni spletni strani rimskega parlamenta piše: Marija Bernetič, šivilja. Nič več. In vendar je bila Marina veliko več. Zrasla je v proletarskem sv. Jakobu, kjer se je rodila na samem začetku stoletja in kot dekle občutila grozoto prve svetovne vojne. Vsakdanji kruh je služila kot šivilja in pesterna. Tudi mojo mamo je pestovala, ko je nono bil v ladjedelnici in je nona kuhala v gostilni. Živeli so tu blizu, v ul. Giuliani.
Težke družbene razmere delavcev in fašistično zatiranje Slovencev so v njenem srcu vzbudile upor. Kot dekle se je udeležila sindikalnih bojev in stavk. Postala je aktivistka komunistične partije. V KPI je prevzela vodilne vloge.Organizirala je ženske in dekleta, solidarnost z zaprtimi antifašisti, pisala v partijska glasila Delo in Lavoratore. Njeno ilegalno ime je bilo Tatjana. Prvič so jo zaprli, ko je bila stara 20 let. Obsodili so jo na dve leti ječe. Ko so jo osvobodili, ni odnehala. Nadaljevala je z ilegalnim delom in leta 1931, staro 29 let, so drugič aretirali. Ko se je vrnila na svobodo ji OVRA ni dala več miru, zato so jo poslali v zunanjo centralo partije, v Pariz. Na mednarodni ženski konferenci za mir v Bruslju je spregovorila v imenu italijanskih žena. Predstavila se je kot Anna Ferri. Iz francoske prestolnice se je s posebnimi nalogami vrnila v Italijo, kjer je delovala dve leti, nato so jo aretirali. Na policiji je prestala en mesec mučenja. Predsednik posebnega sodišča Tringali Casanova, ki ji je prisodil 16 let zapora, je vzkliknil: „Ta ne bo nikoli govorila!“ Po kapitulaciji Italije se je vrnila v Trst. Tu je Tatjana in Anna Ferri postala Marina. Padla je v krvave roke Colottijeve tolpe, ki jo je mučila v zloglasni Vili Triste, a so jo tovariši uspeli rešiti. Pred SS-ovci je s terena odšla v partizane, najprej v bataljon Alma Vivoda, nato v Tržaško brigado. V notranjosti Slovenije je skrbela za italijanske borce in bila poročnik brigade Fontanot.
Prvega maja 1945 je bila med osvoboditelji v Trstu. Vrnila se je domov!
Po vojni je bila v CK KPSTO zadolžena za žensko in manjšinsko vprašanje, leta 1955 je bila izvoljena v tržaški občinski svet, kjer se je izkazala z izredno borbenostjo.
V prelomnem letu 1948 se je opredelila za resolucijo Informbiroja, torej za Stalina. V Puli so ji zato sodili z obtožbo, da je pripravljala državni udar jugoslovanske mornarice proti Titu.
V resnici ji je konec spora po XX kongresu KPSZ bil v olajšanje. Delala je za spravo s „titovci“ o čemer priča njen predlog, naj bi KPI ponudila kandidaturo v parlament predsedniku SKGZ dr. Jožetu Deklevi, s katerim je dolga leta sedela v občinskem svetu. Očitno pa časi niso bili še zreli in Dekleva je moral ponudbo odkloniti. Marina Bernetič je bila nato leta 1963 izvoljena v poslansko zbornico, kjer je ostala en mandat.
V parlamentu se je zavzemala za usodo tržaškega pristanišča, za šolske probleme in za slovensko manjšino. V svojem prvem posegu je hotela pozdraviti v slovenščini, a ji je uspelo izreči le tri besede, ko so ji odvzeli besedo. Bili so časi ostrega soočanja med opozicijo in vladnimi silami, a ji je vendar uspelo odpraviti fašistično zakonsko prepoved dajanja otrokom tujih imen.
Marija Bernetič je zatem bila med vodilnimi v deželni KPI, članica CKK KPI in vodstva ANPI. Prosila me je, da ni ji pomagal napisati njene bogate spomine, a ji je načrt preprečila smrt, dve leti po razpustitvi partije, ki ji je posvetila svoje življenje, saj zasebnega družinskega res ni imela. Odpovedala se mu je še v mladih letih.
Njen grob pri sv. Ani je bil zapuščen, a so ga prenovili tovariši komunisti. Zdaj njen spomin ohranja ta vrt, tako blizu krajem, kjer je živela v mladosti in kjer je zaključila svoje plodno življenje.
