Felice Besostri je nizke postave, prav majhen, kakor palček ima tudi brado. Spoznal sem ga pred nekaj več kot 15 leti, ko smo sprejemali zakon o pravicah slovenske manjšine. On je bil takrat senator in ga je doletela čast, da je bil imenovan za poročevalca o našem zakonu.

{jcomments on}

 

Že res, da je bila njegova naloga dokaj preprosta. Paziti je moral, da senat potrdi do vejice in pike vse, kar je pred tem odobrila poslanska zbornica, ker za drugo branje in glasovanje ni bilo več časa. Zakonodajna doba se je neizprosno iztekala in dejansko je predsednik republike Ciampi le nekaj dni po potrditvi zakona o slovenski manjšini parlament razpustil in vlada je razpisala nove volitve.

Kljub temu pa Felice Besostri takrat ni bil brez dela, kaj še. Argumentirano je moral odbijati vse zahteve o spremembah zakona, ker je vedel, da zanje ni več časa. Paziti je moral tudi na pasti, ki mu jih je tedaj postavljala desnica v dneh filibusteringa. Najaktivnejši med pobudniki obstrukcije je bil tržaški senator Camber, izvoljen na listah Berlusconijeve stranke.

Felice Besostri, ki je bil po poklicu odvetnik in se je v mladosti družil s furlanskim socialistom Lorisom Fortuno, avtorjem enega izmed prvih osnutkov zaščitne normative za manjšine, se je nemalo čudil, ko je izvedel, da je bil Camber prvič izvoljen prav na socialistični listi. Seveda, v Trstu, na osnovi dogovora z „melonarskim“ gibanjem.

Še sva se srečevala v Rimu, ko sem opravljal vlogo dopisnika naše radijske postaje. Vsakokrat sva poklepetala in spraševal me je, kako se izvaja zakon o naših pravicah, ki ga je bil tako vneto „stražil“. Kakor pravijo Italijani, „varoval sod bencina“.

Pozneje se je za njim izgubila sled, dokler ni parlament odobril novo volilno zakonodajo, ki jo je bil naročil Silvio Berlusconi z namenom, da si zagotovi trajnejšo in trdnejšo oblast z večinsko nagrado in vstopnim pragom. Njegov minister za reforme, ki je zakon izoblikoval, pristaš Severne lige Roberto Calderoli je iskreno priznal, da mu je bilo naročeno, naj napiše „svinjarijo“ in on je svojo dolžnost izpolnil. Od tod latinska popačenka „Porcellum“ za Berlusconijev volilni sistem, ki ga je ustavno sodišče pred nekaj leti razveljavilo, ker je protiustaven.

Tudi tedaj je priziv na ustavno sodišče vložil Felice Besostri s skupino pravnikov iz Milana. Po razsodbi je moral parlament odobriti nov volilni zakon, ki ga je premier Matteo Renzi poimenoval „Italicum“.

Sistem je znan. Stranka relativne večine dobi 60% poslanskih mest in torej absolutno večino v poslanski zbornici, medtem ko bi senata več ne volili. Nosilci list bi bili avtomatično izvoljeni, za ostale pa bi bile potrebne preference. Vstopni prag pa bi znašal 3%.

Malokdo pa ve, da t.im. Italicum ni po vsej Italiji enak. V Dolini Aoste in na Južnem Tirolskem je namreč volilni sistem povsem drugačen, oziroma isti, kakor ga je bil svoj čas izdelal zdajšnji predsednik republike Mattarella: manjša enomandatna okrožja, v katerih je izvoljen en sam poslanec, ki prejme večino glasov. Na ta način je zagotovljeno zastopstvo frankoprovansalskega prebivalstva Doline Aosta ter treh narodnosti, ki sobivajo na Južnem Tirolskem: Nemcev (3 ali 4 mandate), Ladincev (en mandat) in Italijanov, tudi en mandat. Skratka, v poslanski zbornici bo 5 mest zagotovljenih narodnim manjšinam.

A ne vsem. Slovenci smo bili izločeni, kljub določilu 26. člena zaščitnega zakona, ki govori o olajšanem zastopstvu.

Dovolite mi le kratek spomin na dni sprejemanja volilne zakonodaje. Z odposlanstvom slovenske manjšine sem bil v Rimu in z drugimi čakal na srečanje z Mario Eleno Boschi, ki je za demokratsko stranko sledila zadevi. Čakali smo jo v „Koreji“, kakor v žargonu pravijo skritem hodniku za avlo v Montecitoriu, kjer so udobni divani, naslonjači in mizice za šahiranje.

Pred nami se je z Boschijevo srečal poslanec SVP Karl Zeller. Na hitro sta potrdila sprejeti kompromis o enomandatnih okrožjih. Ministrico je zanimalo samo, kako zajamčiti mesto Italijanom v Bocnu.

Ko smo še čakali zamujajočega člana slovenskega odposlanstva, sem jasno slišal razgovor o tej volilni zakonodaji in ugotovitev, da bo sistem govoto neustaven, vendar potrebuje ustavno sodišče nekaj let, da ga razveljavi in v tem času bo oblast vladajoče stranke nesporna…

Nam južnotirolskega in valdostanskega modela niso hoteli priznati, češ da smo drugorazredna manjšinska skupnost. Oziroma, da nismo večina na naselitvenem ozemlju.

Pa vendar. Obstajala je možnost, da se vzame ozemlje 32 občin, kjer velja zaščitni zakon in še posebej področja vidne dvojezičnosti, ki jih določa deželni dekret. Tako bi iz okrožja izpadla središča Trsta in Gorice s pretežno italijansko večino. V takem enomandatnem okrožju bi imeli precej možnosti, da izvolimo svojega člana parlamenta, kakor v preteklosti v t.im. „Bratinovem okrožju“, ki je zajemalo del tržaškega Krasa, goriško pokrajino in Benečijo.

Vendar o tem predlogu niso hoteli niti slišati. Potolažili naj bi nas z vključitvijo vseh 32 občin naše naselitve v večje volilno okrožje, ki bo izvolilo 5 poslancev, predvsem nosilcev list. Možnosti za Slovence so, realistično povedano, blizu ničle. In tako bi, poleg svojih občin in pokrajinskih svetnikov, izgubili tudi svojega poslanca. Možnosti za izpopolnjevanje ali izboljšanje naših pravic bi se povsem izjalovile.

Ko je bil „Italicum“ sprejet manjšina sploh ni reagirala, njene organizacije je bolj skrbelo finansiranje njihovih dejavnosti. Naš molk so oblasti sprejele kot odobravanje. Jaz temu pravim mazohizem.

In vendar je še odprta možnost, če se je le hočemo poslužiti do konca. Felice Besostri je namreč s svojo pravniško skupino dosegel, da je sodišče v Messini sprožilo postopek ugotavljanja ustavnosti Renzijevega volilnega zakona. Po njegovem ne ustrezajo ustavi prevelika večinska nagrada eni sami stranki, premajhno teritorialno predstavništvo, ki ni dovolj demokratično, tudi zaradi okrnjenih preferenc. In končno, Besostri osporava tudi sistem balotaže, ko ni kvoruma volilcev, kar bi lahko pomenilo, da desetina volilcev odloča o dveh tretjinah članov parlamenta.

V tem okviru bi se nam splačalo, da tudi sami sprožimo ustavni spor oziroma preverjanje. Kajti Italicum ne spoštuje določila 26.člena zaščitnega zakona, ki pravi, da morajo volilni zakoni za poslansko zbornico in senat vsebovati pravila o olajšanem zastopstvu slovenske manjšine. Poleg tega diskriminira med narodnimi manjšinami, ko Frankoprovansalcem, Nemcem in Ladincem priznava zastopstvo, Slovencem pa ne. To je kršenje 2. in 3. člena ustave, ki narekujeta Republiki Italiji, da odstrani vse zapreke na poti realne enakopravnosti ljudi in tudi družbenih skupnosti, v katerih izražajo svojo istovetnost. Kar narodnostne skupnosti tudi nedvomno so.

Tudi s tega mesta pozivam naše odvetnike, naj v sodelovanju z odborom Feliceja Besostrija, nemudoma vložijo tržaškemu sodišču vlogo o ustavnem preverjanju teh vsebin Renzijevega volilnega zakona. Kajti ustavno sodišče ne bo čakalo predolgo in bo, tako pravijo, odločalo še pred poletjem.

Nekaj vlakov smo že zamudili, zadnjega ne smemo.

(Komentar „brez dlake na jeziku“, ki ga je Stojan Spetič imel v četrtek 3.marca v okviru oddaje Radioaktivni val na Radiu Trst A)