Dogodki v Bruslju so pretresljivi, grozni: več kot 30 mrtvih in 170 ranjenih. Evropi je zastal dih, radijske in televizijske postaje niso oddajale normalnih programov, pač pa pričevanja iz belgijske prestolnice in neskončne razprave izvedencev za terorizem.

{jcomments on}

 

In kaj so povedali? Da kljub temu, da je terorizem zaznamoval tudi minulo desetletje, zadnje čase pa predvsem evropska glavna mesta – Madrid, London, Pariz, Bruselj – Evropa še vedno ne ve, kaj početi. Nima skupne varnostne politike, ne koordiniranih tajnih služb, ki bi s svojimi metodami predvidele ali celo preprečevale zločinske napade takega formata.

Prav tako, do prihodnjega atentata. In upajmo, da se to ne bo zgodilo v Rimu, za Veliko noč. Kajti Rim je simbol krščanstva, tam je tudi sedež katoliške cerkve, na Veliko noč nastopa papež Frančišek, ki je vsem nasilnežem, sejalcem vojne in sovraštva, trn v peti.

Vemo tudi, kako bodo evropske države ukrepale. Poostrile bodo nadzor na mejah, kakor da bi ne vedele, da je večina teroristov prišla prav iz periferij evropskih velemest, kjer vladajo beda, brezposelnost, droga, nasilje, slednje pa se izživalja v medetničnem sovraštvu.

Evropske vlade bodo pripravile nove ukrepe, ki bodo na ulice in trge poslale več oboroženih uniformiranih mož, kakor če bi to sploh zaustavilo samomorilske fanatike. V bistvu razkazovanje mišic za javno mnenje, ki se bo medtem redilo ob ščuvanju k rasnemu sovraštvu, spopadu civilizacij in medverski nestrpnosti.

Plačali pa bodo najmanjši, oziroma najrevnejši, begunci, ki čakajo ob trdno zaprti in zamreženi makedonski meji. Po spletu je zakrožila slika begunskega otroka, ki dviga karton z napisom „Sorry for Brussels“, žal mi je za Bruselj. Je že razumel, da bodo prav njemu in njegovi družini izstavili račun diskriminacij in sovražnega govora, predvsem pa nadaljnjega zapiranja.

Za evropske domačine pa bo spet veljalo, da se bodo zožile špranje, skozi katere kaplja demokracija. Manj svoboščin in manj pravic za ceno boja s terorjem in za varnost v državi.

Pa je vendar jasno, da je terorizem zasledoval prav te cilje. Kakor v izkrivljenem ogledalu moramo videti, da je prav to, se pravi uničevanje strpne, odprte, svobodne družbe pravi cilj tistih, ki postavljajo bombe ali z lastnim samomorom sejejo smrt okoli sebe.

Od nekdaj je jasno, da cilj teroristov niso te postaje, letališča, podzemske železnice ali plesišča, niti ljudje, ki jih atentati ubijejo. Tarča terorističnih atentatov je omikano sožitje, cilj, ki ga zasledujejo pa širjenje vojnih žarišč.

Kar predstavljam si, da bo skorajšnja vojna za razdelitev libijske nafte predstavljena javnosti kot nekakšno maščevanje. Da bodo ljudje ploskali vojakom, ki bodo odhajali preko Sredozemlja.

Teror lahko zamegli možgane, da ne vidijo več realnosti, pač pa reagirajo čustveno ter takoj poiščejo sovražnika v bližini. In tako se razrašča ksenofobija, na vrh se vzpenjajo prostaški politiki, ki jim je sovražni govor vsakdanji kruh. Naj jim bo ime Trump, Salvini ali Janša. Nedavni volilni izidi z uveljavljanjem skrajne desnice v Nemčiji so zgovoren alarm tudi za druge evropske države. Naraščala bo želja po pregradah in zidovih, med katere naj bi skrili lastni strah pred drugačnostjo. Češ, da se v tem skriva bistvo terorizma sredi evropskih velemest.

Slednje bi najbrž bilo bolje kontrolirati z medetnično sestavljenimi policijskimi silami. Arabski policist bi gotovo imel lažji vpogled v mestne četrti evropskih glavnih mest, ki so podobne bližnjevzhodnim medinam. Procesi integracije bi bili tudi na ta način olajšani.

Terorizma ne bo lahko izkoreniniti, dokler ne bo vzpostavljen mir na najpomembnejših kriznih žariščih. Na svetu trenutno divja 440 večjih ali manjših vojnih spopadov, ljudje trpijo, množični poboji so vsakdanja praksa, 60 milijonov ljudi je na begu.

Za večino teh vojn stoje države Zahoda, točneje ZDA in EU, ki sestavljata skupni imperialistični blok NATO. Njegov sedež pa je prav v Bruslju.

Boj proti terorizmu ne bo uspešen, dokler bo le predmet propagande in meddržavnega obračunavanja. Bodimo iskreni in se spet vprašajmo, kje najde Islamska država Daesh toliko denarja, orožja in municije, da osvaja svet med Perzijskim zalivom, Saharo in Atlasom. Kdo jo podpira?

Ruski predsednik Putin je obtožil nekatere članice skupine G20, da podpirajo Daesh. V prvi vrsti Erdoganovo Turčijo in Saudsko Arabijo.

Vznemirljivo je, da je Turčija formalno naša (italijanska in slovenska) zaveznica v atlantskem paktu, Saudsko Arabijo, ki je znana po svojem krutem in nečloveškem režimu, pa na debelo oborožujemo, da se moramo vprašati, ali vse tisto orožje, ki ga Italija pošilja na bojišča v Jemenu, ne gre tudi v roke džihadistov. Tudi tržaško sodstvo je prejelo zahtevo skupine mirovnikov, naj preveri nelegalno trgovino z orožjem za Saudsko Arabijo, zalivske emirate in posredno tudi Daesh. Bombe, ki plujejo iz Sardinije in tudi iz tržaškega pristanišča.

Kajti motivacije teroristične vojne niso ne ideološke, niti verske, kot morda želijo tudi sami prikazati, pač pa gre za drugo plat spopada za posest in izkoriščanje energetskih virov ter vode v okviru tiste tretje svetovne vojne na obroke, o kateri govori papež Frančišek.

Nazadnje še nekaj. Ko govorimo ali pišemo o terorizmu bi ne smeli pozabiti, da so prve žrtve teroristov prav arabski narodi, revni muslimani, med njimi Sirci, Iračani, Afganci in predvsem Kurdi. Objokujemo in obsojamo žrtve v Bruslju, a ne smemo prezreti dejstva, da so iste dni isti teroristi v Iraku ubili več kot 40 ljudi z avtobombo. Mar niso tudi ti ljudje žrtve terorizma?

Zahodna Evropa, ZDA in NATO so glavni terorist, saj napadajo ljudstva, ki imejo pod svojimi nogami nafto ali plin, s svojimi brezpilotnimi letali, pošiljajo nanje svoje posebne oddelke ali se poslužujejo plačancev.

Zaključek je preprost. Terorizma ne bo več, kot bodo prenehale vojne za energetske vire, ko bo poražen imperializem. Kajti terorizem je le druga plat imperialistične vojne.

Gotovo je v boju proti terorizmu veliko več prispevala Putinova Rusija s svojimi vojaki v Siriji, kakor manifestacijea z župani in brez strankarskih zastav, češ, zdaj smo vsi Belgijci, kakor smo bili že Charlie Hebdo, Parižani in Londončani.

Kdor pozna simbole, naj ve, da „Je ne suis pas Manneken pis!“ *

*) Manneken pis je najznamenitejša bruseljska fontana, kjer kipec otroka, ki lula, simbolizira belgijsko ljudstvo.