V Bruslju se je torej pričel 12. krog pogajanj o čezatlantskem trgovinskem in investicijskem partnerstvu (TTIP) – prostotrgovinskem sporazumu med EU in ZDA. Pogajalci se bodo posvečali predvsem trem temam: dostopu do trga, sodelovanju med regulatorji in pravilom, so pojasnili v Evropski komisiji.
{jcomments on}
V primeru sklenitve TTIP bi nastalo največje prostotrgovinsko območje na svetu z več kot 800 milijoni prebivalcev.
EU in ZDA se o TTIP pogajata od julija 2013, do zdaj pa je bil napredek zelo počasen. Do sporazuma je zelo kritičen tudi del civilne družbe, ki med drugim meni, da bo sporazum vodil do zniževanja standardov in bo preveč moči položil v roke multinacionalkam. Še posebej sporen je mehanizem za reševanje sporov med investitorjem in državo (ISDS).
Medtem je Greenpeace nepričakovano objavila dve tretjini (248 strani) osnutka sporazuma, ki potrjujejo najhujše slutnje in dvome, da gre za geopolitični načrt ustvarjanja nekakšnega „ekonomskega NATO“, ki naj se zoperstavi gospodarsko učinkovitejšim rastočim gospodarstvom BRICS, začenši s sodelujočimi Rusijo, Kitajsko in Indijo.
Za kaj pravzaprav gre? ZDA želijo ustvariti brezcarinsko svobodno trgovinsko cono, ki naj zajame vso severno Ameriko (ZDA in Kanada) ter EU. Nastal bi gospodarsko-politično-vojaški b,lok z 800 milijoni prebivalcev in velikim gospodarskim potencialom.
O tem sta se še pred kratkim pogovarjala Obama in Merkel.
Kaj bi se dogajalo v tem „evroameriškem“ bloku? Ameriški izdelki bi preplavili naš trg, predvsem pa ameriški sistem proizvodnje, kar pomeni brzeobzirno izkoriščanje delovne sile z minimalnimi pravicami, tudi ko gre za javna dela in naročila.
Evropa bi s svojim „welfare state“ ne zdržala ameriške konkurence in bi bila prisiljena sprejeti nižje standarde pravic.
Glede na to, da ZDA ne spoštujejo vseh zdravstvenih in drugih kriterijev pri proizvodnji hrane, začenši z uporabo gensko spremenjenih živil, bi neizbežno nastala dva trga: prvi za bogatejše sloje, kjer bi za drag denar kupovali neoporečno hrano in izdelke, drugi pa za široke množice, kjer bi zdravje bilo zadnja briga. ZDA imajo namreč drugačne kriterije pri ocenjevanju zdravju škodljivih elementov, ki so naprodaj.
Enako se bo zgodilo, ko gre za standarde in normative dela. Vse naj bi določala Evropska komisija in Ameriška zvezna agencija, mimo violje narodnih parlamentov in demokratično izvoljenih organov.
In, kar je najhujše, kapital podreja demokracijo in jo ponićuje. Ameriško-evropski sporazum TTIP predvideva namreč, da bodo imele multinacionalne korporacije večjo moč in besedo od izvoljenih parlamentov. Še več, če bi si katera od sodelujočih držav upala oporekati volji multinacionalk, sporazum TTIP predvideva pravico le-teh da države tožijo in kaznujejo. Suverenost bo šla k hudiču.
V zameno naj bi nastal vojaško-gospodarski blok pod ameriškim vodstvom, ki bi se zoperstavil Rusiji, Kitajski in Indiji ter rovaril v Latinski Ameriki.
TTIP je tako škodljiv ljudskim interesom, da potekajo pogajanja v največji tajnosti in javnost ne sme vedeti o njih prav nič. In vendar je to konec demokratične ureditve v Evropi.
Zato se civilna družba upira in seznanja javnost z dogajanjem in tveganji. V naslednjih dneh bo v Rimu množična demonstracija proti temu nevarnemu čezoceanskemu sporazumu.
