Turški predsednik Recep Tayyip Erdogan je vojni zaslužkar, ki ima od vojne vihre na Bližnjem vzhodu največje koristi.
{jcomments on}
Ko se je leta 2011 v Siriji začel upor proti Bašarju Asadu, je Erdogan podprl opozicijo, Svobodno sirsko vojsko. S podporo tej opoziciji je nadaljeval tudi, ko se je začelo kazati, da ta ni niti demokratična niti svobodna. Nadaljeval je tudi, ko se je izkazalo, da je ena izmed “opozicijskih skupin” Islamska država. Z njo je imel Erdogan dogovor o nenapadanju in ji je omogočal, da je iz zasedenih vrtin tihotapila nafto preko sirsko-turške meje in jo prodajala na črnem trgu. Donosni naftni posli so Islamski državi omogočali teror v Iraku in Siriji, Erdogan pa je bil njihov sponzor iz ozadja.
Trgovanje s človeškimi usodami je Erdogan utrdill, ko je vztrajal kot eden ključnih zaveznikov NATO. Z Evropsko unijo je ob vrhuncu begunske krize sklenil donosen, 4 milijarde evrov vreden dogovor o “zajezitvi begunskega vala”. EU je Erdogana vsem na očeh podkupila, da zanjo opravlja vlogo surovega carinika, ki odganja begunce iz vojnih žarišč. Tudi domnevno skrhane odnose z drugimi regionalnimi silami, predvsem Rusijo, Iranom in Izraelom, je Erdogan v zadnjih tednih pospešeno saniral. Ko je Bašar Asad postal sprejemljiv in bi lahko v prehodnem obdobju “igral določeno vlogo”, je usahnila tudi Erdoganova podpora Islamski državi. Ker ta ne more več tihotapiti nafte preko Turčije, so se njeni vojaški uspehi že začeli sesedati in samo vprašanje časa je še, kdaj bo dokončno poražena.
Ob drzni zunanjepolitični igri Erdogan ni pozabil na notranjepolitično situacijo. Vojaški udar, ki naj bi ga njegov režim doživel pred tedni, je bil končan v manj kot 24 urah. A kadrovske čistke vojaškega, sodnega, političnega, kulturnega, izobraževalnega in drugih področij turškega javnega življenja še vedno trajajo. V tem pogledu je bil vojaški udar tako “uspešen”, kot da bi si ga Erdogan omislil sam.
V geopolitični igri menjavanja zavezništev je ena redkih stalnic turška politika do Kurdov. Kurdi, ki predstavljajo od 15 do 25 odstotkov turškega prebivalstva (natančnih podatkov ni, ker turška država v statističnih popisih ne uporablja etničnih kategorij), so danes z več kot 20 milijoni ljudi največji narod brez države na svetu. Erdogan si podobno kot njegovi predhodniki zadnjih trideset let prizadeva, da bi tako tudi ostalo. Ko so iraški in sirski Kurdi dosegli precejšnjo avtonomijo, je “nevarnost”, da bodo podobno zahtevali tudi turški Kurdi, za turško politiko vedno večja. Zato je Erdogan v eni zadnjih izjav poudaril, da se bodo proti Kurdom borili enako silovito kot proti Islamski državi. Četudi so prav sirski Kurdi najbolj učinkoviti borci proti Islamski državi in so tudi uradni zavezniki ZDA v tem boju, zaradi širših geopolitičnih interesov v regiji in Erdoganove politike postajajo pogrešljive kolateralne žrtve.
