Torej 4. decembra. Tik pred Miklavžem. Premier Renzi je določil datum ljudskega glasovanja o ustavni reformi s čimvečjim odmikom.

 

{jcomments on}

 

Prvotno je bilo rečeno, da bo 2.oktobra, da bi prehitel odločitev ustavnega sodišča o njegovem goljfivem volilnem zakonu. Potem pa je ustavno sodišče sklenilo, zelo korektno, da razsodbo odloži na čas po referendumu, da bi ne vplivalo na svobodne odločitve volilcev. Reziju je to zmešalo štrene, pa si je vzel čimveč časa za volilno kampanjo, ki bo v stilu neapeljske, iz časov, ko je ladjar Achille Lauro zbiral glasove za monarhiste tako, da je revežem podaril levi čevelj, desnega pa obljubil samo po zmagi. Delil je tudi pakete špagetov in škatle paradižnikove mezge.

Renzi pa pripravlja, pred referendumom, finančni zakon, v katerem bodo spet miloščine in obljube: nekaj za upokojence, nekaj za obrtnike, le da se spomnijo nanj. Saj dobro ve, da je njegova ustavna reforma navadna sleparija, ki je ne more opravičiti, zato mora volilce kupiti z drugimi darili in obljubami. Kot most čez sicilski preliv, ki naj bi zaposlil stotisoč ljudi. Oziroma, zagotovil delo in denar podjetjem, ki jih upravljata mafija in n’drangheta. Južnim Tirolcem obljublja celo odpravo dvojezičnosti v nemških krajih, le da bi podprli njegovo reformo.

Samo nam. Slovencem, ne obljubljajo ničesar. Oziroma, nekaj že, a le za špas. Govorijo o zastopanosti v parlamentu, ki bo itak prava spaka: zbornica z nenormalno in umetno večino ter senat z župani in deželnimi svetniki brez volilcev, a y imuniteto, ki edina ne bo part-time.

Že prve dni avgusta je tržaška poslanka PD navdihnila naslovnico Primorskega dnevnika, da gre tokrat za Slovence v parlamentu. Da se nekaj premika. Pravzaprav tudi ne, saj sta SKGZ in SSO pričela akcijo prepričevanja, da je problem na stežaj odprt. Predsednik ene izmed krovnih je celo zagrozil s privizom na ustavno sodišče. Ki ga seveda ni in ne bo, saj grozi s pištolo na vodo.

Zganila se je tudi slovenska komponenta PD, ki je zagrozila, da ne bo sodelovala pri zbiranju podpisov za referendum, ki je bil že oklican. Toda PD potrebuje denar za volilno kampanjo in 500 tisoč evrov prejme zato, ker ji je „Coldiretti“ podarila svoje članstvo in njegove podpise.

No, zdaj Renzi, ki mu trda prede, obljublja spremembo volilnega zakona Italicum in mnogi v naši manjšini si manejo roke ob misli, da bomo tudi Slovenci nekaj dobili.

Naj nam bo torej dovoljeno poudariti, da bo Italicum spremenjen samo, če bo ustavna reforma 4. decembra pokopana pod plazom NE. V nasprotnem primeru bo Renzi slavil zmago in se za korenite spremembe volilne zakonodaje ne bo več menil. Spremenilo bo samo to, kar je že povedal, ker mu koristi. Namreč uvedbo balotaže s koalicijami, sicer bi zmagalo Gibanje 5 zvezd. Ukinil bi tudi blokirane nosilce list, vendar je to vprašljivo, ker večina v PD in tudi zavezniki na desnici preferencam nasprotujejo.

In to je tudi vse. Da bi Slovencem dali nekaj, kar pozabimo. Razen če ne bo obveljalo to, kar omenja mimogrede tržaška poslanka PD, namreč, da bi Slovenca imenovali v novi stočlanski senat. Ker ustavna reforma določa, da ima naša dežela dva senatorja „part time“ in sicer enega župana in enega deželnega svetnika, bi morali določiti, da bo eden pripadal slovenski narodnostni skupnosti ali pa dodati tretjega. Oboje bo težko, vendar poglejmo, kaj bi se zgodilo v tem primeru.

Senatorje si bodo razdelili v deželnem svetu Furlanije Julijske krajine in bodo očitno pripadali PD in desnici. Slednja bo najbrž zahtevala mesto za tržaškega župana Di Piazzo. Malo je verjetnosti, da bi predlagala svojega župana iz Benečije ali Rezije kot „Slovenca“.

Torej bo na vrsti PD. In v tem primeru bosta tekmovala Stefano Ukmar in Igor Gabrovec, vedoč, da bo mandat izbranega trajal le dobro leto dni, saj zapade z zapadlostjo deželnega parlamenta, torej pomladi 2018. In potem?

Tako razumemo, zakaj je „slovenska komponenta PD“ naenkrat umolknila in nima niti toliko poguma kot leva struja PD, ki vsaj od časa do časa zaropota in grozi, da bo glasovala NE, če Italicum ne bo spremenjen po njenih željah.

Krovne? Za sedaj sta tihi. Nikoli se ne ve.

Mi pa mislimo, da je edina možnost, da na referendumu zmaga NE. V tem primeru bo parlament prisiljen (ponavljamo: prisiljen) spremeniti volilni sistem, saj Italicum ni predvideval izvolitve senata. In v tem okviru imamo tudi moč, da zahtevamo olajšano zastopstvo, kakor ga določa zakon o naših pravicah. V obeh vejah parlamenta, z upanjem, da nam uspe vsaj v eni.

Na referendumu imamo končno spet možnost, da nastopamo kot protagonisti svoje usode in da izrazimo na demokratični način svoje nezadovoljstvo zaradi načina, kako se do nas obnaša oblast. Pokroviteljsko, klientelistično, izsiljevalno. Vsekakor, nepošteno in politikantsko.

Naš NE bo torej glas svobodnih ljudi, ki niso ukrivili hrbta pred oblastjo in terjajo svoje pravice. Ker želijo biti zastopani tako, da bo njihov predstavnik dosledno zagovarjal njihove interese in, če treba, tudi znal udariti po mizi.

Jih imamo? Seveda so, le ozreti se moramo okoli sebe.