Od časa do časa se ukvarjamo s perečim vprašanjem italijanske levice, ki ne najde svoje poti za preživetje in ponoven vzpon. Tokratna analiza sloni predvsem na razpoložljivih informacijah in ugibanjih o tem, kaj se lahko zgodi v prihodnjih mesecih. Tudi v perspektivi političnih volitev v Italiji, ki bodo najkasneje čez poldrugo leto dni.

 

{jcomments on}

 

Marsikaj bo odvisno od decembrskega ustavnega referenduma, ki ga je vladajoča PD spremenila v nekakšen plebiscit o strankinem in vladnem voditelju Matteu Renziju, ki sicer ni levičar, saj izhaja iz krščanske demokracije.

Scenarij se namreč spreminja glede na to, kdo bo zmagal: Renzi s svojo ustavno reformo in načinom vladanja njegove oligarhije ali pa zagovorniki republiške ustave, porojene v odporništvu, ki je trn v peti multinacionalnim finančnim združbam, kot JP Morgan, ki je spremembo „preveč socialistične“ italijanske ustave zahtevala tudi formalno, s pismom evropskim vladam.

Referendumske polemike, ki zadevajo predvsem bodočnost, so razklale tudi samo PD, kjer se Renziju in njegovem hlepenju po oblasti upira sicer nesložna notranja levica, od Bersanija in D’Aleme do plahega Cuperla. Nekateri so medtem to stranko že zapustili in sodelujejo v razpravah o italijanski levici.

Če zmaga NE (kar srčno upamo), bo Renzi šibkejši in izpostavljen najrazličnejšim skušnjavam. Gotovo ne bo odstopil, razen če bi ga ne zapustili sredinski in desni zavezniki. Morda mu poriskoči na pomoč tudi Berlusconi, ki v njem vidi svojega najboljšega in najzaslužnejšega naslednika. Toda PD bo morala na kongres, ki bo – po statutu – do konca leta 2017. V tem primeru bo notranja levica skušala preiti v protiofenzivo, da izvoli novega tajnika, po možnosti z glasovi članov stranke in brez „zunanje pomoči“, ki je Renzija pripeljala do krmila. Če ji uspe, naj bi se PD obrnila v svojih izbirah in začela ponovno razmišljati o levo sredinskih koalicijah podobnih nekdanji Oljki.

V tem primeru bo alternativna levica spetd pred izbiro: pogojevati morebitno levosredinsko vlado ali ne, sodelovati v zavezništvu ali ne. Zadeva ni tako preprosta, ker gre za strateške in programske izbire, ki so bile v preteklosti za levico tudi usodne. Poleg tega se je krepko spremenilo razmerje sil, odkar je na politični sceni „tretji pol“ Grillovega populističnega Gibanja 5 zvezd.

V vsakem primeru bi zmaga NE povzročila potres v PD. Kaj pa zmaga DA in torej Mattea Renzija? Skoraj gotovo bi D’Alema in nekateri drugi zapustili PD, na levici pa bi še naprej iskali načine zbliževanja.

Za levosredinsko perspektivo je pred nekaj leti nastala, po razkolu v SKP, stranka SEL (Svoboda, ekologija, levica), ki jo je vodil Bertinottijev miljenček, gostobesedni Niki Vendola. Renzijev prevzem PD in njen obrat na desno z opustitvijo levosredinskega zavezništva sta Vendoli odvzela vetra iz jader in je kaj kmalu zapustil aktivno politiko, da bi se posvetil privanemu življenju. SEL pa je ostala na prepihu in se zdaj razpušča. Njen desni, sicer manjšinski del, se spogleduje s PD. Nekateri (Migliore v Rimu, Lauri pri nas) so že v stranki ali bodo vanjo vstopili, ostali pa iščejo svoj prostor na levi. Tako ustanavljajo stranko SI (Sinistra italiana, Italijanska levica), vendar pa njeno ustanovitev odlagajo iz meseca v mesec, ker si niso na jasnem, kako naj izgleda in kam naj gre.

Prvi problem je že v tem, ali naj bo stranka z vsemi atributi, ali pa zavezništvo raznih komponent in strank, torej nekakšna Združena levica ali fronta.

Za stranko kot tako, ki bi ostale stranke posrkala, je Fassina, medtem ko je Pippo Civati (vodja skupine Possibile) dokaj skeptičen. V dilemi so tudi komunisti. Novo ostanovljena KPI je za Združeno levico, v kateri naj vsaka stranka ohrani svojo organiziranost, samostojnost in istovetnost. Skratka, zveza strank in gibanj, ki nastane na osnovi programskega sporazuma. SKP se ni še odločila. Niha med samorazpustitvijo in vključitvijo v SI, v kateri bi kvečjemu delovala kot notranja struja, medtem ko bi drugi raje ohranili samostojnost stranke. Sklepati bi moral njen kongres, a ga voditelji nenehno odlagajo. Zdaj govorijo, da bo pomladi. Neodločenost pa kajpak vpliva na možnosti, da se tako združevanje na levi sploh prične.

V vsakem primeru pa mora levica izbrati dolgoročno strategijo in se zediniti o nekaterih ključnih dilemah sedanjosti. To so usoda EU in njenih neoliberalnih dogem, ki netijo krizo, revščino, izkoriščanje delovne sile, klestenje socialnih storitev, da le ščitijo dobičke finančnih združb. EU pomeni tudi odnos z ZDA, ki na ekonomski ravni pomeni neenakopravno sporazumevanje v okviru TTIP (prekooceanske proste trgovine), na vojaški pa NATO z vsemi vojnimi pustolovščinami in nevarnim soočenjem z Rusijo, Kitajsko, Iranom in drugimi članicami BRICSa.

O teh življensko pomembnih temah je na levi prava zmeda. Razčiščenje pa je nujno potrebno, sicer bodo ločevanja vedno na dnevnem redu.

Hkrati pa je treba posatviti idejne okope proti naraščajočim nacionalizmom, šovinizmom, rasizmom, ki dajejo evropskim populistom in desničarjem veliko upanja v skorajšnjo zmago. Postaviti se jim po robu je za levičarje odločilnega pomena. Kot vedno smo na preizkušnji vsi, tudi zamejski Slovenci, ki se včasih delamo, kot da se nas vse skupaj ne tiče.