Italijani so 5.decembra na ustavnem referendumu zavrnili spremembo ene tretjine temeljnega zakona italijanske republike, ki jo je parlamentu vsilila Renzijeva vlada z očitnim namenom, da utrdi svojo oblast tudi za bodoče.
{jcomments on}
Reformo ustave, ki ukinja voljene pokrajine in spreminja senat v nevoljen organizem, je vsilila multinacionalka JP Morgan, ki je v svojem pismu poudarila, da levo usmerjene ustave, porojene v partizanskem boju, južnoevropskim državam, kot je Italija, preprečujejo izvajanaje neoliberalnih politik krčenja delavskih in socialnih pravic. V zameno ji je Renzi obljubil vstop v kapital največje in najstarejše italijanske banke Monte dei Paschi iz Siene.
Rezultat je bil, kljub medijski premoči vlade in Demokratske stranke, jasno sporočilo ljudske volje. Volitev sta se namreč udeležili dve tretjini upravičencev, ki so ustavno spremembo zavrnili s skoraj 60% glasov.
Visoka udeležba ni bila predvidena, saj za ustavni referendum ni potrebnega kvoruma, pa tudi sicer Italijani ne hodijo radi na volišča. V povprečju se volitev udeležuje pičla polovica državljanov. Tokrat špa je bilo drugače. Veliko državljanov je nenadoma in nepričakovano sklenilo, da pove svoje mnenje o ustasvi in rezultat je bil na dlani. Renziju in PD je uspelo ohraniti približno 40% podpore, pri čemer pa je bila odločilna pomoč z Berlusconijeve desnice, ki je formalno ustavni reformi nasprotovala iz taktičnih razlogov, v resnici pa jo je podpirala v upanju, da bo z Renzijevo PD sklenila politično zavezništvo v bodoče. Del bolj levo usmerjenih volilcev PD pa je glasovalo za NE, kakor so svetovale množične organizacije partizanov in sindikat CGIL.
Analiza volilnih rezultatov kaže, da so Renzijevo reformo podprli samo upokojenci, vsa ostala pokolenja pa ne. Mlade zanima delo, ne pa oblast oligarhije politikov in bančnikov.
Vsled referenduma, ki je ohranil dosedanji ustavni sistem, je Renzijeva vlada odstopila, čeprav ne povsem. Pri krmilu bo ostala še nekaj tednov. Potem se bo najbrž lotila še spremembe volilnega sistema, saj je ustavno sodišče stari volilni zakon razveljavilo, novega, ki se od prejšnjega hipervečinskega sistema ne razlikuje, pa najbrž že januarja.
Kljub temu pa se sedaj vsem protagonistom italijanske politike zelo mudi na volitve. Desnici, ker upa na zmago, čeprav so avstrijski volilci dokazali, da ni samoumevna. Renzijevim demokratom, ki računajo še vedno na podporo med 30 in 40%, morda po sporazumu z Berlusconijem, ki se sedaj ponuja, da bi ne ostal talec ksenofobne Salvinijeve lige. Populistom Gibanja 5 zvezd komika Grilla tudi, saj bi s sedanjim ultravečinskim sistemom lahko osvojili oblast. Zato vsi težijo k temu, da bi volitve bile še pred pomladjo.
Kaj pa levica? Zamuja, kot po navadi, čeprav je jasno, da se je na referendumu zbudila tista skrita in speča levica, ki se je po razpustitvi KPI in razpršitvi njene politične tradicije in kulturnega bogastva umaknila iz politične arene v ravnodušnost in se ni več udeleževala volitev. Obnoviti dialog z množico mladih, nezaposlenih, prekernih, izobražencev in javnih uslužbencev je zdaj nujna naloga vse levice, predvsem komunistov in drugih, ki so se angažirali v 750 odborih za obrambo ustave po vsej državi.
Ne potrebujemo nesmiselnih alhimij, niti izmišljenih list, pač pa združeno levico, v katero vsak vstopi s svojim obrazom in na enakopravni ravni. Skupni imenovalec naj bosta izvajanje ustave in alternativa neoliberalni PD, ki se ne razlikuje od populistične in ksenofobne desnice, zbrane v dvoumnem Gibanju 5 zvezd, Severni ligi in neofašistih. Ni naključje, da si med seboj mežikajo.
Kaj pa Slovenci v Italiji? Če izvzamemo ožji krog voditeljev slovenske komponente „dem“ (Blažina, Semolič, Bratina, Ukmar) je ogromna večina Slovencev zavrnila sprevračanje ustave in s tem pokazala hrbet Renziju in njegovim, vključno z Deboro Serracchiani v deželni vladi.
Sramežljivi in oportunistični molk manjšinskih organizacij je vsekakor nadoknadil glas VZPI-ANPI in CGIL, kakor tudi Ssk in komunistov.
Ni ga kraja v zamejstvu, kjer bi prebivalci podprli oholost PD in njene reformne skomine. O tem bi se morali zamisliti.
Med drugim so Slovenci na ta način izrazili svoj protest ob spoznanju, da jih PD in njena vlada puščata na cedilu, ko gre za temeljne pravice, v zameno pa nudi ščepec drobiža.
Problem zastopanosti v parlamentu, ki ga določa tudi zaščitni zakon, je PD dejansko prezrla, zdaj pa je trenutek, ko se moramo kot protagonisti vključiti v proces sprejemanja nove volilne zakonodaje. Vsi skupaj. Poiskati moramo primerne predloge, da se ta pravica udejani brez slepomišenja. Tudi za ceno odstopanja od utrjenih ideoloških presodkov.
Krovni organizaciji bi morali sprejeti vlogo katalizatorja in snovanju skupnih predlogov, iz katrega bi ne smeli izključiti nikogar. Doslej se je namreč še dogajalo.
