Kasacijsko sodišče je sprejelo in potrdilo 3,300.000 podpisov, ki jih je CGIL zbrala za sklic socialnih referendumov, ki naj ukinejo Renzijev “Job’s Act”, sistem vaucherjev pri zaposlovanju, norme glede podnaročil pri javnih delih in ponovno vzpostavitev 18.člena Delavskega statiuta proti nepravičnim odpustom z dela. Zdaj mora sklic referendumov potrditi še ustavno sodišče. Datum referenduma mora biti določen do konca leta.

 

 

Upati je le, da morebitni razpust parlamenta s sklicem novih političnih volitev ne bo povzročil odložitve ali celo preklica, kar si je privoščil pred nekaj leti predsednik Napolitano, ko je razpustil zbornice in razpisal volitve pozimi. Nekaj takega bi bilo nesprejemljivo.

Izid decembrskega referenduma o ustavni reformi dokazuje, da je povečana udeležba državljanov na referendumu (dve tretjini upravičencev) posledica socialnega nemira in nezadovoljstva prizadetih slojev družbe, predvsem mladih, nezaposlenih in nestalnih delavcev, akor tudi obubožanih srednjih slojev. Temu bi rekli “speča levica”, ki utegne še veliko povedati in bo gotovo imela prav v tem referendumu priložnost, da stopi na pot uveljavljanja in izvajanja ustave, ki smo jo ubranili. Kajti ustava iz leta 1948 vsebuje pomembne in napredne rešitve glede socialnih in gospodarskih vprašanj, saj postavlja kot temelj zakonitosti in suverenosti prav svet dela, oblastem pa nalaga dolžnost, da odpravijo razloge za socialno neenakopravnost.

Dolžnost levice, predvsem komunistov, pa je, da z množico na novo osveščenih navežejo intenziven dialog in tako prispevajo k prenovi italijanske družbe. Kdaj, če ne zdaj?