Leto, ki se je ravnokar pričelo, prinaša mnogo izzivov socialnega in političnega značaja, predvsem levici.

 

{jcomments on}

 

Po referendumskem porazu skuša Renzi ohraniti oblast s prevaro in novim volilnim zakonom, predvsem pa želi obračunati z nasprotniki v lastnih vrstah. Njegova strategija je dokaj razvidna, čeprav ni rečeno, da mu bo tokrat uspelo.

Najprej želi tak volilni zakon, ki naj mu omogoči zmago in torej večino v parlamentu, čeprav računajoč na možnost koalicije in političnih kupčij. Političnega samohodstva PD je konec. Jasno je, da Matteo Renzi in njegov krog (Guerrini, Boschi, Serracchiani & Co.) še vedno upajo na to, kar so svoj čas imenovali Nacionalna stranka: združitev ali koalicija med Renzijevo PD, sredinci in zmerno desnico, vključno z Berlusconijem. Ta zato izsiljuje tak volilni sistem, ki bi mu omogočil preživetje brez Salvinija in Melonijeve ter možnost posrednega ali direktnega dogovora z Renzijem. PD je že dal vedeti, da je na pogajanja pripravljen, saj je Berlusconiju ponudil (preko Gentilonejeve vlade) pomoč v boju za lastnino Mediaset. Televizijsko cesarstvo še lahko prav pride v volilni kampanji…

PD seveda ve, da je z Berlusconijevo stranko možen za sedaj le posreden dogovor o indirektni pomoči na volitvah, naprimer s porazdelitvijo volilnih okrožij in ustreznim paktom o nenapadanju. Hkrati pa PD, ki je zdaj šibka stranka, računa na rešilno padalo. Slednje nudi bivši milanski župan Pisapia, svoj čas poslanec SKP in nato pristaš Vendolove SEL. Pisapia je predlagal oblikovanje „Naprednega tabora“, ki bi združil zmerno levico in notranjo levico PD, da bi tako ali drugače pogojevala Renzija in njegovo PD. Skratka, volilci, ki bi zapustili PD in iskali pota na levi bi našli mreŽo, ki bi jih polovila in nato ponesla nazaj v Renzijev objem…

Cilj te strategije je zmanjšati vpliv desnice, ki bi se z Berlusconijevim dezerterstvom, zreducirala na postfašiste Giorgie Meloni in ksenofobno Ligo Mattea Salvinija. Brez Berlusconija bi stežka presegla 20% glasov, kar za zmago ne zadostuje.

Tega se dobro zaveda tudi Beppe Grillo, nesporni vodja Gibanja 5 zvezd, čeprav za njim stoji podjetje rajnega Casaleggia in drugi manj znani podporniki. Grillo se zaveda, da je zaradi rimskih afer v škripcih in nima več vetra v jadrih kot doslej. Je pa še vedno glavni tekmec sredinskih neoliberalnih sil, ki se zbirajo okoli PD. Ne glede na volilni sistem, Grillo dobro ve, da bo prisiljen poiskati zaveznike, čeprav je vsa ta leta zagotavljal, da jih ne mara in tudi ne potrebuje. Najbrž s posredovanje parlamentarne skupine ksenofobne desnice, kateri Gibanje 5 zvezd pripada v evropskem parlamentu, išče Grillo stike s Salvinijevo Ligo in postfašisti Giorgie Melloni. Prvi znaki približevanja so Grillove koncesije temam, ki so desnici najbolj pri srcu. To je izpovedal že nekajkrat, še posebej pa v „novoletni poslanici“, v kateri je zabrenkal na struno italijanskega nacionalnega ponos („Italijani so najboljši!“) in patriotizma, kateremu je takoj dodal tipično ligaško zahtevo o izgonu vseh nelegalnih priseljencev.

Očitno je, da se nekaj dogaja, vendar poteka vse v največji tajanosti. Kje so časi, ko je Grillo obljubljal skrajno prozornost svojega gibanja? Plehka propaganda.

Scenarij za predčasne volitve, najbrž sredi pomlasdi, se torej že snuje. Mnogo je odvisno od volilnega sistema, za kagterega se bodo dogovorili, predvsem PD in Berlusconi. PD predlaga enokrožne volitve v okrajih (Mattarellum), Grillo „španski model“, ki koristi samo večjim strankam, male pa izničuje, Berlusconi pa čimveč proporčnega sistema, da bi preživel in še naprej pogojeval vlado svojega „miljenčka“ Renzija.

Kaj pa levica? Pisapia ji je že zabil prvi noč v hrbet, vendar se na levici ponavlja stara zgodba. Namesto povezovanja v neko fronto na osnovi skupnega programa, skušajo spet vsiljevati združevanje v eni sami stranki, ki sploh še ne obstaja. Nekdanji zagovorniki Ciprasove liste, Ferrerova SKP in del Vendolove SEL snujejo „Italijansko levico“ (SI), ki naj bi se konstituirala marsca, torej na sam predvečer volitev. Stranke bi v njej odigrale vlogo „struj“, oziroma frakcij, ki bi že mesec dni pozneje tekmovale za prevlado na volitvah…

KPI predlaga zato nekaj bolj preprostega. Oblikovanje Ljudske demokratične fronte, v kateri bi vsaka skupina ohranila svojo samostojnost, družile bi jih le dogovorjene točke programa, s katerim bi šli na volitve. Odgovora na ta predlog še ni prejela.

Levica vsekakor tvega marginalnost, in to še posebej zdaj, ko je referendum o ustavnih spremembah pokazal, da obstaja latentni potencial volilcev, predvsem mladih, ki bi podprli jasen program in razpoznavne sile, kateriuh cilj bi bili socialna pravičnost in boj z neoliberalnimi politikami, ki jih vodi predvsem PD.

Ni naključje, da PD in vsa desnica, skušajo preprečiti referendum o novih delovnih razmerjih (Job’s Act, čl.18, voucherji), za katere je CGIL zbrala tri milijone podpisov. Če bi referendum bil pomladi, bi to bil gotovo nov udarec neoliberalnim silam in predvsem poltiiki Renzijeve PD, zato se mu skupajo ogniti kakor hudič krščeni vodi. Če bodo pomladi volitve bi namreč socialne referendume morali odložiti za leto dni. Medtem pa Gentilonejeva vlada skuša v nekaterih malenkostih spremeniti delovno zakonodajo, da bi se referendumu izognili. Pri tem računajo tudi na mehkejše zadržanje uradnih sindikatov, ki ne zavračajo kompromisa.

Od tod tudi relativna tišina celo v odnosu do ministra za delo Polettija, ki je javno žalil mlade Italijane, ki gredo na tuje s trebuhom za kruhom. Zaostrovanje bi namreč otežkočilo pogajanja.

Dokaj zapleten položaj, torej. In levica naj se ne poigrava z malenkostmi organizacijskega značaja, ki v resnici skrivajo le boj za prevlado (Gramsci bi rekel – hegemonijo). Navsezadnje je 2017 leto, ko se bomo spomnili stoletnice oktobrske revolucije. Ta je neponovljiva, a je gotovo zgodovinsko dejanje, ki je spremenilo svet za celo stoletje. Kakšnega podviga bo sposobna sodobna svetovna levica?