Ustavno sodišče je po dolgi diskusiji in večkratnih glasovanjih vendar sprejelo odločbo o „najlepšem volilnem zakonu na svetu“, kakor ga je označil prejšnji premier in zdajšnji tajnik PD Matteo Renzi. Odločitev je, po našem mnenju, dokaj pilatovska, kar pa ni novost, saj je ustavno sodišče podobno ravnalo tudi s socialnimi referendumi, ko je rešilo najslabši del reforme delovnega tržišča, se pravi svobodo odpuščanja z dela po ukinitvi 18. člena delavskega statuta.
Kaj je torej sklenilo ustavno sodišče? Črtalo je možnost balotaže, ko bi zmagovalec dobil 54% poslanskih mest ne glede na rezultat, le da pride prvi.
{jcomments on}
Vendar je ustavno sodišče potrdilo določilo, po katerem lista, ki prejme 40% glasov dobi večino poslanskih mest in sicer 340 na 630. Večinska nagrada bo torej kakih 88 sedežev, medtem ko bo vstopni prag za manjše stranke vsaj 3%, kar bi sicer zadostovalo za izvolitev kakih 20 poslancev…
Glede predstavniške vloge parlamenta je razsodba dvoumna. Še vedno bosta dve tretjini parlamenta „imenovani“ v rimskih strankarskih tajništvih, saj bo Italija razdeljena v sto volilnih okrožij, nosilci list pa bodo izvoljeni kot prvi in bodo lahko kandidirali vsak v desetih, saj ne bodo potrebovali preferenčnih glasov. Kje bodo izvoljeni bo odločal žreb! Ki bo izločil vsaj enega izmed kandidatov iste stranke, ki bi sicer bil izvoljen s preferencami…
In to je vse. Poglejmo zdaj, kakšne so posledice razsodbe ustavnega sodišča, za katerega (ne pozabimo) gre povedati, da ima normalno 15 članov in da tretjino imenuje predsednik republike (Napolitano), tretjino izvolijo sodniki in tretjino parlament. V resnici manjkata dva, ker v parlamentu se niso dogovorili. Izvolili pa so po enega PD, Gibanje 5 zvezd in desnica.
Posledice, torej. Renzi in Grillo kričita, da hočeta volitve takoj, najkasneje junija. Drugi poudarjajo, da bi moral parlament prisluhniti predsedniku republike Mattarelli, ki pravi, da bo razpustil zbornice in razpisal nove volitve samo tedaj, ko bosta sistema za izvolitev senata in zbornice usklajena. Ker je Renzi bil tako prepričan, da bo njegova ustavna reforma prodrla, sploh ni predvidel volilnega sistema za senat, ki ga je ukinjal. A so mu volilci decembra pokazali fige in sistem izvolitve senata, ki je ostal po razsodbi o Porcellumu, predvideva 8% vstopni prag, preference in izračun večinske nagrade od dežele do dežele. Temu se ne more izogniti nihče, saj že veljavna stara ustava iz leta 1948 jasno določa, da se senat voli po deželah.
Skratka, možnost, da bo v parlamentu brez uskladitve volilnih sistemov nastala zmeda, je precejšnja. Stranke bodo morale poiskati politične rešitve.
Ni dvoma, da o tem razmišljata Renzi in Berlusconi, ki si že nekaj časa mežikata in skrivaj barantata, vključujoč tudi televizijske in finančne koristi milanskega tajkuna. Nov pakt iz Nazarena z oblikovanjem skupne liste, ki bi krstila Renzijev sen o „Stranki naroda“, bi namreč, s pomočjo „zmerne levice“ bivšega milanskega župana Pisapie, stremela k dosegu 40% in torej premoči v poslanski zbornici.
Problem za PD je v tem, da razsodba ustavnega sodišča govori o listi, ki doseže 40%, ne pa o zavezništvu različnih strank. Je skupna lista z Berlusconijem uresničljiva? In če je, kdo bo volil zanjo?
Pri tem pa Renzi upa na tekmo z Grillovim gibanjem, ki bo samo stremelo k dosegu istega rezultata in torej večinske nagrade.
Vsem pa je dovolj jasno, da je ta možnost skoraj nedosegljiva in dejansko nemogoča. V tem primeru bomo volili v bistvu s proporčnim sistemom, saj ustavno sodišče pravi, da bi v primeru, da nihče ne doseže 40% glasov, sedeže v zbornici razdelili po proporčnem razmerju.
Kaj pa manjše stranke radikalne levice? Verjetno se bodo morale dogovoriti za skupno listo, da bi presegle 3% vstopnega praga. Ali pa bodo tekmovale med seboj in tvegale poraz, kljub temu, da so bile moralni zmagovalec ustavnega referenduma.
Gotovo pa je, da bo moral parlament zaradi usklajevanja volilnih sistemov kak mesec razpravljati in odločati o tem, kako prilagoditi volilni zakon razsodbi ustavnega sodišča.
To bi lahko bila priložnost, da se reši tudi odprto vprašanje spoštovanja določila zaščitnega zakona iz leta 2001, ki določa olajšano zastopanost slovenski manjšini.
Prave mobilizacije Slovencev ni. Predsednika krovnih organizacij SKGZ in SSO Pavšič in Bandelj sta v spremstvu poslanke PD Blažine in predsednice paritetnega odbora Dobrile obiskala Rim in v zbornici govorila s predsednikom ustavne komisije. Slednji jim je lepo pojasnil, da se mora manjšina obrniti na stranke in parlamentarne skupine.
Vsakomur je jasno, da naslednje romanje v Rim k strankam ni mogoče, če se medtem ne bomo zedinili o tem, kaj namerava manjšina predlagati. Ali povezavo manjšinske stranke z večjo, kot želi SSO, ali manjšinsko volilno okrožje, kot je že veljalo s sistemom Mattarellum (t.im. Bratinovo kraško-goriško-beneško okrožje) in kakršnega imajo že Južni Tirolci in Dolina Aoste. In, končno, kako naj manjšina določi svojega skupnega kandidata.
Jasno je, da popravnega izpita ne bo.
