In tako se v Italiji tudi letos začenja dvotedensko obdobje „spomina“. Najprej 27.januar, ko se ves svet spominja trenutka, ko je leta 1945 Rdeča armada osvobodila Oszwienczim (nemško Auschwitz) in tam zaprte taboriščnike.

Javna občila, predvsem televizija, nam predvajajo filme o „Shoah“ o preganjanju Judov v nacistični Nemčiji. In vendar nekaj manjka. Poglejmo kaj.

 

{jcomments on}

 

 

Ko so rdečearmejci odprli vrata v uničevalno taborišče Auschwitz-Birkenau niso našli samo Jude, pač pa taboriščnike raznih narodnosti, moške in ženske, redke homoseksualce, Cigane in druge. Cigani, oziroma pripadniki narodov Rom in Sinti, so od samega začetka sistematično lovili in pobijali, kakor Jude in komuniste. Tako, kot Judje govorijo o edinstvenosti Shoah govorijo Cigani o „porajmos“, zamolčanem holokavstu ljudstva brez oblasti in denarja. Zato so bili pozabljeni.

In vendar Zahod se najraje spominja Judov, ki so res bili ena izmed glavnih žrtev nacizma, pozablja pa, da so v Nemčiji bili prvi „gostje“ lagerjev nemški komunisti in drugi antifašisti. Med vojno so lagerje napolnili z ujetnimi sovjetskimi vojaki, ki so jih sistematično pobijali. Isto je veljalo za ujete partizane in celo Italijane, ki niso marali v kvizlinško vojsko „salojske republike“.

V holokavstu je bilo umorjenih šest milijonov Judov, milijon in pol Romov in Sintov, četrt milijona hendikepiranih, deset tisoč homoseksualcev, številni politični zaporniki, zraven pa še več kot pet milijonov pripadnikov različnih slovanskih narodov. Med žrtvami holokavsta so bili tudi slovenski Judje, ki jih je drugo svetovno vojno preživelo komaj deset odstotkov.

Med drugo svetovno vojno je bilo v fašistična in nacistična taborišča interniranih okoli 62.000 Slovencev, od katerih se jih 12.000 ni vrnilo. Med  njimi je bilo tudi veliko število otrok. V taborišča so bili odpeljani zaradi političnega prepričanja, delovanja v odporniških gibanjih, spolne usmerjenosti, etične pripadnosti in vsega drugega, kar sta fašistična in nacistična oblast označili za sumljivo. Na današnji dan se spominjamo tudi vseh teh posameznikov in njihovega delovanja ter prispevka k osvoboditvi ter vseh tistih, ki so s tveganjem lastnih življenj reševali preganjane.

 

Koliko je torej objektivnosti v današnjem spominjanju? Vzemimo Trst, kjer imamo Rižarno, edino nacifašistično uničevalno taborišče s krematorijsko pečjo. O Rižarni italijanska televizija in časopisi neradi pišejo in govorijo. Uradni govorci pa vedo povedati, da so v Rižarno nacisti strpali veliko Judov. Toda resnica je drugačna. V Rižarni so umirali slovenski, hrvatski in italijanski partizani, terenci, kurirji in njihovi družinski člani. Lovila jih je italijanska policija (Collottijeva tolpa), medtem ko so Jude do Tridentinske lovili finančni stražniki in, grozno, celo posebna enota SS „David“, ki so jo sestavljali judovski kolaboracionisti.

 

Zakaj o Rižarni ne govorijo in pišejo? Najbrž zato, ker italijanska publika ne sme vedeti, kaj se je dogajalo „prej“, saj bo 10.februarja „Dan spominjanja na fojbe in ekzodus Italijanov iz Istre“. Tu pa smo grdi Slovenci in komunisti, zato je bolje, da se raje molči o tem, kaj je počenjal fašizem z nami celega četrt stoletja.

 

Tako nihče ne pove, da je tržaška „guardia civica“ z orožjem spremljala vlake, polne Judov, namenjenih v nemška uničevalna taborišča. Navsezadnje je „guardia civica“ tista, kateri revizionistični zgodovinarji pripisujejo odločilno vlogo pri „aprilski vstaji“ CLN, ki naj bi jo zadušili partizani IV. Armade, IX. Korpusa in tržaške „Delavske enotnosti“.

 

Redki bodo povedali, tudi v slovenskem okolju, zastrupljenem z novodobnim revizionizmom in spravnim čaščenjem kolaboracije, da so domobranci v Trstu lovili protifašiste in jih predajali Gestapu in SS-ovcem, da so jih ubili ali poslali v lager. Tak je bil primer pisatelja Borisa Pahorja, medtem ko so duhovnika Placida Corteseja nacisti na trgu Oberdan tako dolgo mučili, da je izdihnil. Cortese je pomagal slovenskim internirancem v italijanskih koncentracijskih taboriščih.

 

Seveda, tudi fašistična Italija je imela svoje lagerje. Najhujši je bil na Rabu, kjer je smrtnost bila odstotno enaka Auschwitzu. Pa ni v 70 letih niti en predstavnik Italije počastil spomin tamkajšnjih žrtev, kot ni nihče, ne državni ali deželni oblastnik pokleknil pred spomenik umrlim v Gonarsu ali Viscu…

 

Kako selektiven je spomin. V zavesti mladih generacij, ki so se nagledali televizijskih filmov in reportaž, so Evropo osvobodili ameriški vojaki, partizanov sploh ni bilo. Renzijev somišljenik Benigni je za svoj film „Življenje je lepo“ prejel Oskarja, ker so v njem nacistično taborišče osvobodili ameriški tanki…

 

Italijani pa so še vedno „dobri ljudje“, čeprav so v Etiopiji s plinom množično pobijali domačine, v Libiji so izstradali v lagerjih sredi puščave ali na Lipariju, na Balkanu pa vemo, da so se vojni zločini vrstili drug za drugim. In ni italijans,kega državnika, ki bi med obiskom v Ljubljani šel v Gramozno jamo in tam pokleknil.

 

A to je preteklost. Nihče se ne spomni, razen redkih izjem, da je Mussolini izdal rasne zakone, na osnovi katerih so Jude preganjali in jih nato izročili v smrt Nemcem. Prav v Trstu, kjer pa se desničarski župan spreneveda, njegovi sodelavci pa slepomišijo.

 

In danes? Ali se samo spominjamo na pretekle zločine, ali pa vemo, da se podobno dogaja tudi danes? Ali lahko govorimo o „holokavstu“ desettisočev prebežencev, žena in otrok, v hladnih vodah Sredozemlja? In o rasizmu in ksenofobiji, ki razsajata po celi zahodni Evropi, od Norveške do Slovenije? Nekoč so bili za vse krivi Judje, zdaj pa afriški in arabski prebeženci. V Benetkah je te dni utonil mlad afričan, ki so mu oblasti odrekle podaljšanje dovoljenja za bivanje. Nihče ga ni rešil, ljudje, ki so njegovo utapljanje opazovali pa so kričali „Umri, Afrikanec!“. Najbolj cinični so vse skupaj posneli z mobitelom in poslali televizijam…

 

V svetu rastejo, v imenu „etnične čistosti“, novi zidovi in pregrade. Od tistega, ki ga je dal zgraditi Bill Clinton na meji z Mehiko in ga Trump želi dokončati, do rezalne žice, ki jo je dal postaviti „moderni sredinec“ Cerar vzdolž Kolpe in Krke.

 

Sami Judje, ki so njihovi sorodniki bili žrtve nacizma v lagerjih, gradijo zidove na palestinskem ozemlju, Gaza je obdana z visoko žico, kakor lager pod milim nebom. Tam lahko policija in vojska nemoteno ubija mlade in odrasle Palestince in se jima nič ne zgodi. Svet vse to mirno zre. Če pa kdo reče le besedo proti Izraelu ga zasujejo z obtožbami „antisemitizma“.

 

Rasizem je grda pošast, ki se v naših krajih redi tudi med preprostim ljudstvom. Ko te tepe usoda in mučita revščina in brezposelnost, ne udrihaš po kapitalizmu ali oblastem, pač pa kriviš „tujce“, posebno še, če so drugačne polti in vere. Evropo zdaj družijo, poleg bančnega kapitala, samo nacionalizmi in ksenofobija.

 

Še malo in bo spet 10.februar, ki je po tržaškem srečanju med Finijem in Violantejem (pod taktirko Stelia Spadara), postal z zakonom določen „Dan spominjanja na fojbe in ekzodus Italijanov iz Istre in Dalmacije“.

 

 

In spet bomo priča valu sprevržene retorike in vitimizma, ko bodo vsega krivi Titovi partizani in naši narodi. Fašisti in kolaboracionisti pa nedolžne ovčice. Morda bodo naši domači revizionisti spet šli iskat čez mejo nove „fojbe“, potem ko se jim je tista ob vznožju Brd izkazala kot navadna laž. Morda jim bodo pri tem, kot pred nekaj leti v Lokvi, pomagali slovenski protikomunisti, ki fojbe mečejo v isti koš kot s Hudo jamo in Kočevskim Rogom in ponujajo istdi recept „sprave“, se pravi obsodbe narodno osvobodilnega boja in poveličevanja antikomunističnega izdajstva.

 

Spet bomo morali gledati Deboro Serracchiani in župane na bazovskem „šohtu“ v družbi veteranov X. Mas in častilcev Mussolinijeve „salojske republike“.

 

Manjka nam samo, da tržaški župan Di Piazza s svojim desničarskim odborom sklene krog in proglasi kot „dan spomina na pravo osvoboditev Trsta“ 12. junij, ko so leta 1945 morali partizani zapustiti Trst. Predlog je, ne pozabimo, sprejela tudi Cosolinijeva večina „demokratov“, Furlaničevo nasprotovanje pa je dvignilo pravi polemični vihar.

 

Novofašistična tržaška odbornica za kulturo (?) Angela Brandi pa je prepričala občinsko upravo, da je ukinila podporo potovanjem dijakov z „vlakom spomina“ v Auschwitz, češ da pobuda „ni uravnovešena“. Letos nič, pot so morali plačati vse sami, naslednje leto pa Brandijeva napoveduje, da bodo povezali „vlak spomina“ v Auschwitz z obiskom fojb…

 

Kakor je zakričal češki narodni heroj Julius Fučik pod vislicami: „Ljudje, imel sem vas rad. Bodite budni!“