(Piše Iztok Furlanič) Kdo bo nasledil Paola Ferrera na čelu Stranke komunistične prenove? Vse bo znano 2. aprila, ko se bo v Spoletu zaključil jubilejni 10. kongres Skp. Krožki se bodo sestali do najkasneje 26. februarja, medtem ko bodo kongresi pokrajinskih federacij sklicani med 26. februarjem in 19. marcem.
{jcomments on}
Na kongresu se predstavljata dva dokumenta (s številnimi popravki oziroma alternativnimi poglavji). Eden od podpisnikov prvega dokumenta je tudi sedanji tajnik stranke Ferrero, sam dokument pa napoveduje nadaljevanje politike stranke v smeri združevanja levih sil. Združevanje pa naj bo v okviru volilnega zavezništva, kjer bi imela vsaka stranka pravico do besede in obstoja. V prvem dokumentu je kar obširna analiza stanja po svetu, za EU pa zagovarja tezo, da je Unijo nemogoče spremeniti. Rešitev pa ni povratek na nacije, kjer se vsak sam bori v globaliziranem svetu. Enostavno je potrebno meddržavno združevanje, kjer so prioritete različne od sedanjih. Gre za združevanje, v katerem morajo biti v ospredju socialna vprašanja, pravice državljanov in redistribucija zaslužka. Ni sprejemljivo, da se socialne razmere slabšajo, razlike med najbogatejšimi in najrevnejšemi stalno večajo, vse več ljudi pa je pod mejo revščine. Politike varčevanja so marsikatero državo pahnile na rob ali celo čez rob prepada, izhod iz situacije pa je treba najti na levi. Konec novim trgovskim pogodbam, ki le večajo profit bogatašev. Boj ne sme biti med reveži in priseljenci, kjer eden drugemu kruh krade, medtem ko redki le večajo osebno bogastvo. Ti cilji so dosegljivi le z ustvarjanjem čim širše alternativne protiliberistične levice, v katerem mora imeti SKP pomembno vlogo.
Drugi dokument ima kot prvo podpisnico Immo Barbarossa, podprla pa ga je tudi evropska parlamentarka Eleonora Forenza. V drugem dokumentu podpisniki zahtvajo radikalno spremembo političnega ustroja stranke, kjer mora beseda komunizem vedno prevladati nad besedo levica. Sedanje vodstvo, tako v 2. dokumentu, je naredilo res številne napačne izbire, ki so stranko pahnile v zelo neugodno situacijo. Upad vpisanih, politična nepomembnost že znotraj same levice, kaj šele v širšem merilu. V drugem dokumentu gre večji poudarek ženskemu gibanju in vprašanju, oziroma omejeni vlogi žensk znotraj stranke, zlasti pa prihaja do zahteve po popolni spremembi v notranjem upravljanju stranke oziroma njenih organov. SKP mora znova postati vodilna v raznih socialnih gibanjih, medtem ko je bila v zadnjih letih zaprta vase in je bilo delovanje bolj usmerjeno na birokratske zadeve kot na samo politično delovanje. Stranka mora torej znova delati na terenu, biti na prvem mestu povsod, kjer prihaja do bitk oziroma zahtev po drugačni socialni politiki. Tako podpisniki drugega dokumenta zahtevajo, da bi tretjino deleža, ki ga izvoljeni predstavniki namenijo stranki, obratno namenili neprofitnim organizacijam, ki se ukvarjajo s socialnimi vprašanji.
V nobenem od dveh dokumentov sploh ne pride v poštev možnost, da bi stranka, ki vsekakor že nekaj časa ni ravno v najboljšem zdravstvenem stanju, izginila. Število včlanjenih stalno upada, tudi volilna podpora je taka, da SKP le v redkih primerih in izključno na krajevni ravni nastopa samostojno. Drugače je pobudnica oziroma sodeluje pri nastanku čim bolj širših volilnih zavezništev na levi.
Kar se tiče sodelovanja z Demokratsko stranko sta si dokumenta kar podobna, saj tako prvi kot drugi dokument jasno poudarjata, da je SKP v vsakem primeru alternativna Demokratski stranki, s katero ni razlogov za dialog oziroma za snovanje zavezništev. Obdobje levosredinskih uprav je dokončno minilo, DS je izbrala pot liberističnih politik, podprla je vse negativne reforme na področju dela, zdravstva, sociale. Skratka, nič nima več skupnega z levičarskimi silami, prav zato je treba graditi alternativno levičarsko koalicijo, ki lahko edina prepreči nadaljno rast skrajne desnice ali populističnih gibanj, ki ponujajo zgrešene ali neuresničljive recepte za izhod iz krize.
Oba dokumenta poudarjata pomen, ki ga je imela kampanija za NE oziroma zmaga proti poskusu spremembe ustave, ki si jo je nadejal Renzi. Zdaj čaka stranko nov boj tokrat v podporo dvema referendumskima vprašanjema na področju dela, ki ju predlaga CGIL.
Celotna dokumentacija je na voljo na spletni strani www.rifondazione.it. (Iztok Furlanič)
