Kaj se dogaja v Demokratski stranki? Pišejo in govorijo o razkolu, vendar stvar ni tako enostavna, kakor jo opisujejo občila v svojem poenostavljanju. DS se je zadnja leta prelevila iz levosredinske v sredinsko neoliberalno stranko in z Montijem, Letto ter Renzijem pri krmilu vlade uresničevala politiko, ki je koristila samo finančnemu kapitalu, industrijalcem in bogatim slojem prebivalstva, požvižgala pa se je na delavce in predvsem mladino, ki dela sploh nima, niti upanja v bodočnost.

 

{jcomments on}

 

V zadnjih letih je vlada, ki jo je vodila PD, dejansko pa podpirala tudi kapitalistična desnica, naredila to, česar niti Berlusconi ni utegnil: odpravila je zaščito delavcev po čl.18, ki ni dovoljeval samovoljnih odpustov z dela, udejanila protireformo šolskega sistema, ki šole spreminja v mala podjetja, skrčila demokracijo in začela uvajati z goljufivimi volilnimi zakoni in tudi s spreminjanjem ustave, dokaj samooblastniški sistem. To ji sicer ni uspelo, ker je ljudem prekipelo in so jo na referendumu kaznovali. Vendar so volilci zapustili PD in se začeli ozirati drugam, ne vedno na levo. To je tisti pravi razkol, ki je prišel do izraza predvsem na krajevnih upravnih volitvah, pri nas v Trstu in delavskem Tržiču. Lahko si samo predstavljamo, kako se bo končala pustolovščina „guvernerke“ Debore Serracchiani na skorajšnjih deželnih volitvah. Verjetno se bo skušala rešiti v rimski parlament, če ji bo to uspelo, svoje pristaše pa pustila spet na cedilu.

Skratka, razkol med javnim mnenjem, volilci in vodstvom PD je na dlani in že za nami. Voditelji notranje levice so to vzeli na znanje in skušajo zdaj rešiti „izgubljene ovčke“, pa čeprav z drugo politično ponudbo.

Že sedaj pa dajejo „levi dem“ razumeti, da bodo z Renzijevo PD iskali zavezništva. Skratka, spet naj bi prišlo le do delitve stolčkov in oblasti, če se bodo do nje spet dokopali, kar pa je močno dvomljivo. Tudi zato, ker jih več ne ščiti goljufivi večinski volilni sistem, ki je stranki, ki je med vsemi volilnimi upravičenci zbrala enega vsakih pet, dal na razpolago skoraj dve tretjini parlamenta.

Osip je močan tudi med članstvom, ki se je baje razpolovilo in zdaj šteje po celi državi pičlih 180 tisoč izkaznic. Najbrž je tudi ta številka pretirana, a se jo lahko razume kot pripravo na kongresne račune razmerja sil.

V naših krajih se voditelji PD trudijo, da bi volilce potolažili in poudarjajo, da se pri nas ne bo zgodilo prav nič. Toda Roberto Weber, raziskovalec javnega mnenja, meni, na osnovi opravljenih anket, da bo katastrofa PD na upravnih in deželnih volitvah pri nas hujša kot drugod v Italiji. Lahko mu verjamemo. Dovolj je, če pomislimo na kozlarijo z vsiljevanjem združevanja občin v t.im. UTI, ki dejansko uničuje krajevno samoupravo, kateri je medtem država z deželo vred že odvzela pristojnosti in finančna sredstva, da so na beraški palici.

Kdor se pilatovsko dela, da ne vidi, ne sliši in ne verjame v hujše, so Slovenci v PD, ki obenem izsiljujejo celotno manjšino, češ „če nam ne boste spet zaupali svojega glasu, boste brez slovenskega parlamentarca“. Žal to ne drži. Četudi bi vsa manjšina podprla to stranko, oziroma njen Renzijev del, bi s sistemom avtomatično izvoljenih nosilcev list dejansko šli pripadniki manjšine žejni čez vodo. Vendar bi voditelji PD lahko potem rekli, da je kriva manjšina, ker ni izkoristila „dane priložnosti“, ki je dejansko bila le Fata morgana.

Ker jim je krščansko demokratska logika Mattea Renzija in sodelavcev od nekdaj bližja, so to pred drugimi razumeli voditelji SSk, ki iščejo možne alternative ali pa so pripravljeni na izsiljevanje, da bi le ohranili svoje predstavnike.

Ker se Renziju zelo mudi na volitve v upanju, da mu bo uspel zadnji hazard, je zelo verjetno, da volilnega zakona sploh ne bodo spremenili in bomo pač volili s tem, kar je ostalo po kleščenju ustavnega sodišča. Kot nam je povedal pobudnik ustavnega razglabljanja Besostri pa manjšinskega problema ni uspelo praviti na dnevni red, ker ni bilo sodnika v Trstu, ki bi si prevzel to odgovornost.

Zato se na koncu vprašamo: Kaj pravzaprav še delate v tej stranki, ki vas je izkoriščala in hkrati razočarala?

In še drugo pomembnejše vprašanje. Vemo, da mnogi slovenski člani PD, posebno starejše generacije, same sebe čutijo še kot komuniste ali vsaj naslednike KPI. Ali ni skrajni čas, da spregledajo in spoznajo, da je ta stranka pravo nasprotje nekdanje KPI in sploh levice? Ni niti socialdemokratska, kaj še naslednica Berlinguerjeve KPI. Ni torej napočil čas, da odprejo oči in opravijo s to stranko primeren obračun, kar pomeni, da pustijo na cedilu demokristjane, ki vedrijo še posebej pri nas, sami pa se v vzgibu ponosa in zavesti opredelijo za levičarsko politično opcijo? Še je čas in nihče bi jim ne zameril, če so doslej tavali v megli in si delali utvare. To se lahko zgodi vsakemu.

Vendar za vse velja pregovor: Errare humanum, perseverare diabolicum!