Zadnji teroristični napad pred sedežem britanskega parlamenta v Westminstru je spet kapljica v nizu podobnih napadov, ki so v glavnem delo islamskih skrajnežev, oziroma simpatizerjev Daesha (Isisa). Ne glede na število žrtev je tudi ta osamljeni atentat povečal občutek strahu in pomanjkanja varsnosti v evropskih državah. In to je tudi cilj tistih, ki iz daljave vodijo in usmerjajo terorizem.
{jcomments on}
Sama beseda pove, da je namreč cilj nasilja sejati strah med ljudmi, občutek negotovosti in posledično zahteve po politiki trde roke do tujcev.
Terorizem se razlikuje od gverile ali diverzantstva prav v tem. Gverilec ali diverzant napade jasno določen cilj, ki mu je sovražen in na poti. Terorist pa udari na slepo, kajti njegov cilj ni ubiti določene ljudi, pač pa s povsem naključno izbranimi žrtvami sejati strah in negotovost med prebivalstvom, v celotni družbi.
V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja smo v Italiji doživljali obdobje bombnih atentatov na banke in vlake, ki so jih (s pomočjo nekaterih tajnih služb) izvajali fašisti. Bil je tudi poskus pokola otrok v slovenskem otroškem vrtcu pri sv. Ivanu, a k sreči ni uspel.
Sledile so zrcalne akcije samozvanih „rdečih brigad“, ki so streljale v glavnem „simbolne“ žrtve: novinarje, podjetnike, sindikaliste, profesorje in politike. Najbolj znana med njihovimi žrtvami je gotovo predsednik tedaj vladajoče krščansko demokratske stranke Aldo Moro.
Podobne oblike terorizma so poznali tudi v nekaerih drugih državah. V Franciji neofašistično OAS, v Nemčiji radikalno RAF.
Težko bi opredelili za terorizem dejavnost severnoirske Republikanske armade (IRA) ali baskovske ETA. Šlo je za mestno gverilo, katere cilj je bila neodvisnost.
Vrnimo se k prvotni temi. Današnji terorizem „islamskega“ izvora ima več ciljev, ki so samo navidezno protislovni. Vzbuja sovraštvo do mohamedancev in do priseljencev sploh. Torej nasprotovanje med Evropo in arabskim svetom, čeprav bi bilo bolj logično sodelovanje med njima. Navsezadnje je srednjeveška Evropa prav od Arabcev dobila velik kulturni in znanstveni zagon. Sovražni odnosi preko Sredozemlja so prej izraz koristi multinacionalnih korporaciji, ki v arabskem svetu izkoriščajo energetske vire, zato pa zavirajo njihovo pot k resnični neodvisnosti. Iz tujine vodene „arabske pomladi“ in vojni napadi na Libijo in Sirijo, pred tem pa še na Irak, so zgovoren dokaz, kakšni so cilj imperializma.
Navsezadnje so prve teroristične centrale ustvarili imperialisti sami. ZDA so postavile na noge Al Qaido, ki jim je pomagala v gverilski vojni proti sovjetski vojski v Afganistanu. Pozneje naj bi jim ušla iz rok, čeprav so Bin Laden in njegovi mužahedini opravili svoje v Bosni in na Kosovu, še vedno v interesih zahodnih velesil.
Nekaj podobnega velja tudi za Daesh (Isis), ki ga financira in politično navdihujejo Saudska Arabija in Združeni emirati, ki so prav tako tesno povezani z zahodnimi interesi in branijo ameriške interese v perzijskem zalivu. Nemir, ki ga Daesh seje, v srednji Afriki, Libiji in na Bližnjem vzhodu, v glavnem ustreza koristim imperialističnih sil, niakkor pa ne mohamedanskim narodom, pa naj bodo Kurdi, Iračani, Sirci, Maročani ali prebivalci srednjeafriških držav.
Teroristi v Evropi to realnost pokrivajo s kopreno „islamskih parol“, s kriki „Alahu al Akbar“ in podobno, v resnici pa škodujejo prav priseljencem, se pravi svedtovnim sirotam in žrtvam imperialističnih vojn. Kajti teroristični napadi podžigajo ksenofobijo in rasizem, odklanjanje tujcev, zapiranje evropskih meja. Hkrati pa povzročajo javne zahteve pom ostrejših policijskih ukrepih in torej oženju državljanskih svoboščin v imenu varnosti.
Evropske države v oklepu avtoritarnih režimov pa so pravi cilj, ki ga Daaesh in njegovi pokrovittelji prikrivajo.
Tega se moramo dobro zavedati, ko razpravljamo o dogodkih zadnjih dni.
Potrebno je, da razkrinkamo manevre oblasti, ki se izgovarja na nevarnost terorističnih napadov, ko oži državljanske svoboščine. V Rimu potekajo svečanosti ob 60-letnici podpisa pogodbe, ki je postavila temelje sedanji EU in poznejšemu širjenju NATO na vzhod, do ruskih meja. Proti taki EU so razna gibanja napovedala v Rimu protestna zborovanja in ve se, da bodo potekala v obleganem mestu, polnem policijskih sil in z omejitvami v gibanju prebivalstva. Demonstracije kritikov evropske politike bodo izven mestnega središča, močno zastražene. Kljub temu pa v notranjem ministrstvu že govorijo o možnosti nasilnih dejanj in prihodu provokatorjev, celo iz tujine. Pri tem se sklicujejo na podoben primer v Neaplju, kjer so protestirali zaradi shoda ligaškega prvaka Salvinija. Težko se je znebiti vtisa, da si na Viminalu provokacije želijo, ker bi tako imeli razlog za nasilne posege proti demonstrantom. Organizatorji sprevoda „Eurostop: ne EU, na NATO, ne evru“, iz Testaccia do Tibere, h kateremu je pristopila tudi KPI, so že sporočili, da izzivačev ne sprejmejo in da morajo njihov prihod preprečiti sile javnega reda, ne pa izkoristiti njihovo prisotnost za napad na mirne demonstrante.
