Prvomajska slavja so na Tržaškem potekala kot po navadi, goreli so kresovi, postavljeni mlaji po vaseh, rdeče zastave na drevesih, pohod na Kokoš, budnice in tri sprevodi: Med Križem in Nabrežino, v Miljah in po tržaškhi ulicah. Kot zadnjih sedem desetletij. In tudi tokrat niso manjkale polemike glede simbolov in zastav.

 

{jcomments on}

 

 

Zadeva se v resnici vleče kot jara kača od trenutka, ko se je tudi v naših krajih razpasel zgodovinski revizionizem. V Sloveniji so ga širili Janšisti in vsa desnica, vključno s katoliško hijerarhijo, ki želijo rehabilitirati kolaboracijo z nacisti in fašisti. Njihov zadnji poskus je zahteva predsedniku slovenske republike Borutu Pahorju, naj ukine dan OF, oziroma dan upora 27.aprila, češ da je zavajajoč.

V naših krajih pa več ali manj vso desnico iz kože meče, ko jih kdo spomni, da so Trst 1.maja 1945 osvobodili delavski vstajniki in jugoslovanski partizani IX korpusa in IV armade, pri čemer je padlo na stdotine borcev, če že ne več kot tisoč. Italijanski in protikomunistični CLN pa jih je imel, po zadnjih podatkih, 31. Pa še tem si niso upali postaviti spomenik, se jih sramujejo.

Kako se je torej začela zadnja polemika? Ko je tržaški občinski svet, kjer je imela večino leva sredina s PD na čelu, izglasoval resolucijo o postavitvi obeležja v spomin na „pravo osvoboditev Trsta“ izpod partizanskega jarma 12.junija 1945. Iztok Furlanič je glasoval proti in poudaril v pogovoru z novinarji, da so Trst izpod nemškega škornja osvobodili Titovi partizani. In je bil ogenj v strehi. Zahtevali so Iztokovo odstranitev. Med najbolj glasnimi so bili župan Cosolini in demokratski senator Francesco Russo. Na koncu se je Furlanič nekako opravičil, Cosolini pa je pred iztekom mandata res postavil obeležje „pravi osvoboditvi Trsta“, kakor trdi revidirana zgodovina Renzijevih pristašev.

Takrat so se na ulicah in trgih med prvomajskim sprevodom spet prikazale titovke in partizanske zastave, kot potrditev zvestobe NOB in zgodovinski resnici. Navsezadnje to ni bil samo praznik dela, pač pa tudi praznik osvoboditve. Brez nje bi v Rižarni še goreli ljudje.

Pa so kljub temu zgodovinski revizionisti vztrajali in stopnjevali pritisk. Desnica z novim županom Di Piazzo na čelu je tako sprejela občinski pravilnik javnega reda, v katerem je tudi določilo, ki omejuje izobešanje rdečih zastav po vaseh. Vaščani bi morali vsakokrat pridobiti občinsko dovoljenje in tudi časovni rok, ko naj jih odstranijo.

Sledila je resolucija, ki jo je odobrila desnica ob dobrohotnem vzdržanju PD in Gibanja 5 zvezd. Ta priporoča županu in upravi, naj posežejo pri prefektinji in na kvesturi, da bi preprečili pojavljanje „titovskih zastav“ z rdečo zvezdo in drugih simbolov, ki da spominjajo na „najtemnejše čase tržaške zgodovine“, ki očitno zanje niso bili meseci nacističnega divjanja, pač pa partizanska osvoboditev in zatiranje fašistov.

O zgodovini se da razpravljati mirno in resno, tudi o zlorabah in nepotrebnem nasilju, toda tu gre za politično propagando. Ki je bila podkrepljena z argumenti, ki jih zadnje čase ponuja osrednja slovenska politika, saj tržaški desničarji papagajsko ponavljajo, kako je Titova Jugoslavija spremenila Slovenijo v eno samo grobišče, kako so pobijali nasprotnike itd.

Naši ljudje so reagirali, kar je razumljivo. Na prvomajski sprevod so prinesli še več partizanskih zastav, še več titovk in si nadeli majice z rdečimi zvezdami. Po naših vaseh visi še več rdečih zastav, kar je odgovor na izzivanje desnice in njenih pomagačev na sredini.

Seveda se bodo zdaj našli „sredinci“, ki bodo ponudili spravo, češ nehajmo vendar z mahanjem zastav in se posvetimo raje problemom mladih. Prav tisti, ki so doslej vladali in ustvarili mlado generacijo nezaposlenih! Ki so delavcem odvzeli pravice! Ki upokojencem grenijo še zadnja leta življenja!

Spet je med najbolj glasnimi Renzijev pristaš, senator PD Francesco Russo, kateremu sta se po svoje pridružila še bivši tržaški župan Cosolini in deželna predsednica Debora Serracchiani. Sindikalna trojka Cgil Cisl Uil pa je izjavila, da vrednote, ki jih predstavljajo ti simboli, niso vrednote sindikatov. In so tako pljunili na svoje korenine, ki segajo v upor tržaških delavcev, članov OF v Delavski enotnosti.

Pa jim povejmo v obraz, da je sprava v našem mestu možna in potrebna, toda pogoj za to je, da se neha izkrivljanje zgodovine in manipulacija s čustvi. Naj se vendar objavi skupno poročilo italijanskih in slovenskih zgodovinarjev, ki ga je italijanska vlada na zahtevo Fassina in njegovih pajdašev zaprla v predal. Poročilo je pripravila pluralna in resna skupina zgodovinarjev vseh teženj. Naj med njimi omenimo samo pred kratkim preminulega senatorja Lucia Totha, ki je bil predsednik ezulskega združenja ANVGD. Poročilo naj se objavi in razdeli po šolah, kjer naj bo del državljanske vzgoje, skupaj z ustavo, rojeno v odporništvu. O njem naj se razvije debata v javnosti, v kulturnih krožkih in povsod, kjer je potrebno.

Vse ostalo je le prah v oči.