Včasih moramo pogledati resnici v oči in si naliti čistega vina. Nedeljske upravne volitve ni mogoče uokviriti v stare šablone tipa levica-desnica, pač pa je treba razumeti trende, se pravi, kam se usmerja volilni zbor državljanov.

 

{jcomments on}

 

 

Tokrat je imelo volilno pravico skoraj 10 milijonov občanov velikih in malih mest, skoraj tisoč občin, kjer so izbirali župane in koalicije, ki naj jih upravljajo.

Prva splošna ugotovitev je, da je volilna udeležba spet krepko padla. Tokrat je volilo le 60% občanov. V čprimerjavi z decembrskim ustavnim referendumom kar 10% manj.

Ne gre zgolj za statistični podatek, pač pa za spoznanje, da je vrzel med državljani in politično oblastjo čedalje globja, celo na področju krajevnih uprav, kjer je bil doslej stik še kar neposreden. Ljudje ne verjamejo več v moč svojega glasu, saj so bili krepko oropani pravice izbirati svoje predstavnike. Zadnji primer z volilnimi sistemi je še kar zgovoren, saj Italija še vedno nima pravega volilnega zakona, predvsem pa nihče italijanskim državljanom ne jamči pravice odločanja. Kvečjemu jim dovolijo potrditi to, kar so sklenila vodstva strank, ki so na oblasti ali blizu nje.

Na splošno velja ugotovitev, da je desna sredina ohranila svoje pozicije in se krepi ob neposredni povezavi med Berlusconijevo „Naprej, Italija“ in Severno ligo. Grillovo gibanje 5 zvezd je bilo krepko poraženo in je dejansko izpadlo iz vseh balotaž. Grillo in njegovi zdaj kar tekmujejo z desnico na področju rasizma in ksenofobije, kot dokazujejo proglasi rimske županje proti Ciganom in beguncem.

Veliki poraženec je tudi PD, ki izgublja vsaj 6 do 8% glasov, čeprav je svoje kandidate marsikje skril pod krinko Občanskih list. Zdaj upa, da mu bodo priskočili na pomoč vsi, ki jih je Renzi še do včeraj psoval in zaničeval, predvsem na levi. Seveda bi se morali vprašati, kakšna je razlika med trenutno prevladujočimi političnimi bloki. Balotažna izbira je ponekod podobna dilemi, kaj je bolje, kuga ali kolera.

Krepko poražena je bila tudi levica. Tega ne smemo skrivati ali zanikati. Tudi pri nas, kjer je nastopala dokaj nedosledno in zmedeno, včasih v levosredinskih koalicijah s PD, drugič pa v alternativnih listah Združene levice. Neuspeh jih zdaj združuje v istem kotlu.

Levici je škodovala, poleg nedoslednosti, tudi razdrobljenost in občutek volilcev, da ni „koristna“. Celo tam, kjer bi lahko s skupnim nastopom, naprimer s skupnim županskim kandidatom na Goriškem, kar so komunisti vendar a zaman predlagali. Po toči zvoniti je zdaj nepotrebno. Razmisliti moramo, kaj zdaj.

V okviru naše slovenske narodne skupnosti so uspeli le majhni manevri „civilne družbe“, da bi ostala še naprej prisesana na oblast, čeprav postaja čedalje bolj jasno, da bo tudi na skorajšnjih deželnih volitvah zmaga na strani desne sredine in bo morala „civilna družba“ spet voditi z njo računa. To je po svoje oportunistično razumela Ssk, ki je v Krminu obrnila hrbet tradicionalni levosredinski navezi in odločilno podprla županskega kandidata desnice odv. Felcara, ki je tudi bil izvoljen. Ko ima zdaj Ssk v rokah novo orožje izsiljevanja svojih zaveznikov pred deželnimi volitvami, problem je, ali se ji bo tako cinično taktiziranje tudi obrestovalo.

Županski kandidat PD v Gorici že govori, da je bil poražen zaradi “razpršenih slovenskih glasov”. Kaj to pomeni, ni jasno in tudi ni res. Gotovo pa je, da je sam izjavil, da noče glasov levice. Morda upa na kandidaturo za skorajšnje deželne volitve.

Devinsko-nabrežinska občina je zdaj prepričljivo v rokah desnice. Levosredinska koalicija, ki je poskusila novi naskok, je klavrno propadla ob nastopu najrazličnejših motilnih list in skupine, ki je nastala na osnovi ksenofobne kampanje proti nakupu trgovine s pohištvom pri Devinu s strani senegalske muslimanske skupnosti. Tišina ni koristila nikomur.

Za Slovence se ne pišejo lepi časi. Zdaj tudi predstavniki PD priznavajo, da je možnost priznanja olajšanega zastopstva slovenske manjšine na prihodnjih parlamentarnih volitvah dejansko splavala po vodi. PD je ves čas slepomišila v upanju, da bo slovenske volilce spet speljala na limanice, medtem ko kupčkanje Ssk z južnotirolsko SVP ni obrodilo sadov, saj je SVP pod Renzijevim pritiskom klonila in slovensko manjšino predala parlamentarni levici.

V teh pogojih je neumno proslavljanje izvolitve dveh ali štirih slovenskih svetovalcev tu pa tam. Vprašati se moramo, kako naprej. Predvsem mi, na levici.

V nedeljo se je v Rimu zbrala vsa alternativna levica (stranke in gibanja), da bi na poziv Anne Falcone, podpredsednice odbora za obrambo ustave in Montanarija iz skupine Pravica in svoboda, položili temelje koaliciji Združene levice. Vanjo naj bi vstopile stranke, odbori, gibanja, posamezniki in oblikovali program, ki naj temelji predvsem na ustavnih načelih enakopravnosti in pravičnosti, v republiki, ki temelji na delu in ščiti pravice šibkejših. Taka Združena levica naj bi bila alternativa PD in desnici, predvsem pa njihovim skupnim neoliberalnim družbenim in gospodarskim politikam, ko ni dela in se bogastvo kopiči le v nekaj rokah.

V resnici je potek skupščine izzval val nezadovoljstva in kritik, predvsem zaradi udeležbe nedoslednih politikov, kot D’Alema, Gotor in Vendola, kakor tudi nenehno mežikanje organizatorjev bivšemu milanskemu županu pisapii, ki govori o povezavah s PD. Pisapia bo v Rimu zboroval 1.julija in nekateri izmed organizatorjev prvega shoda že napovedujejo svojo udeležbo. Skratka, dilema o odnosu s PD ni bila razčiščena. Kakor ne vprašanje odnosa med civilno družbo in strankami. Anna Falcone je tako dala besedo tajniku SKP Accerbu, ne pa tajniku KPI Alboresiju. Preveč komunistov? Ali pa očiten poskus ponovno razdeliti komuniste, kot v primeru Ciprasove liste?

Seveda, ne bo lahko. Izkušnje iz preteklosti niso bile navdušujoče, morda tudi zaradi programske nedorečenosti in pretiranih individualizmov. Upati je le, da bomo znali tokrat najti pravi korak.

Dan prej bo v Rimu množična delavska demonstracija proti vladi, ki obnavlja pred nekaj tedni ukinjene vaučerje samo z namenom, da se je izognila referendumu, za katerega so zbrali tri milijone podpisov. Vzdušje se ogreva. Renzijeva PD išče kritja na lažni levici in snubi bivšega milanskega župana Pisapio. Ta je Renzija podprl celo na decembrskem referendumu o ustavi in po splošnem mnenju na levi nima manevrskega prostora. Pač pa se morajo opredeliti druge levičarske skupine, ki v parlamentu ne vedo, ali naj še podpirajo vlado ali ne.