Na italijanski levici se nekaj premika, kar je tudi posledica Renzijeve ošibitve in nenehnega drsenja PD v prepad, oziroma v objem z Berlusconijevo desnico.
{jcomments on}
Podpredsednica odbora za obrambo ustave odv. Anna Falcone, sicer socialistka in Tommaso Montanari, družboslovec, sta naslovila svoj poziv in nato sklicala v rimskem teatru Brancaccio shod somišljenikov, predstavnikov levih gibanj in strank, da bi se dogovorili o oblikovanju „Združene levice“.
Že na samem začetku je postalo vsem jasno, da je režija zborovanja preprečila zares svobodno razpravo, saj so bili vsi posegi določeni vnaprej. Tako je dobil besedo novi tajnik SKP-EL Maurizio Acerbo, ne pa tajnik KPI Mauro Alboresi. Dekleta iz Neaplja, ki so protestirala zaradi nastopa poslanca Gotorja (v imenu Bersanijeve in D’Alemove skupine) pa so vrgli iz dvorane.
Vsekakor je sledila napoved, da se bodo „na bazi“, se pravi v pokrajinah in deželah, zbrali podobni shodi, ki naj bi prispevali tudi k oblikovanju temeljnih programskih točk. Prisotnim so tudi razdelili listke, kjer so lahko v dveh stavkih napisali svoje predloge.
V oči je padlo vsem, da so v prvi vrsti v Brancacciu sedeli povabljeni Massimo D’Alema, Niki Vendola, Pierluigi Bersani, Luciana Castellina in Fratoianni. Niso govorili, a so svoje poglede povedali v časopisih in radijskih tribunah.
Tudi je bilo povsem jasno, da se prisotni niso dotaknili najbolj kočljivih točk, kot so mednarodna politika, odnos do EU in NATO, kočljivi problemi delavskega razreda.
Predlogi so bili v glavnem splošni in umirjeni, kar je dajalo jasno sliko, kam vse to vodi, oziroma, kje je razpotje.
Dilema je bila povsem jasna: ali uresničiti Združeno levico, ki je alternativna neoliberalizmu in torej PD, ali pa zmerno levico, ki bi se potem povezala z ošibljeno PD v novo levosredinsko vladno koalicijo.
Prvo pot nakazujejo komunisti, drugo pa nekdanji milanski župan Pisapia.
V Brancacciu se niso opredelili, poznejše javne razprave pa so pokazale, da mnogi (Fratoiannijeva SI, Civatijev Possibile, Art.1-MDP in še kdo) gledajo na Pisapio in torej na levosredinsko povezovanje. Glavni sponzor, ki skuša v to godljo privabiti tudi SKP-EL, je dnevnik Il Manifesto, poleg tega pa še D’Alema.
Tajnik KPI Mauro Alboresi je na poznejšem srečanju ARS (Združenje za prenovo levice) poudaril, da Italija potrebuje „alternativo sistema, ne vlade“. Pridobiti je treba podporo milijonov državljanov, ki že leta ne hodijo več na volitve, a so vendar prišli glasovat na referendumu in ubranili ustavo. Nanje je treba gledati. Podobna stališča je poudaril tudi tajnik SKP-EL Acerbo, ki se je z Alboresijem srečal in se dogovarjal o skupnih nastopih.
Odločitve bodo očitno padle jeseni. Takrat bodo volitve na Siciliji in nov poraz PD lahko tudi pomeni dokončen odstop Mattea Renzija, ki je v stranki čedalje bolj osamljen. Zato pa se krepijo glasovi tistih, ki bi radi počakali, ali bo še mogoče sestaviti novo koalicijo z okrnjenim PD. Drugi pa bi raje delali za utrjevanje alternativne levice, ki naj v svoj program vključi dosledno in celovito izvajanje republiške ustave, kar je po svoje revolucionarno dejanje.
To namreč pomeni uveljavitev delovnih ljudi in njihovih pravic na delu in v družbi, politiko miru in razoroževanja, nacionalizacije bank in javnih storitev, vrnitev k statutu o pravicah delavcev (čl.18), odpravo zgrešenih reform šole in pokojninskega sistema. Izbira je na dlani.
Medtem so se pričele v periferiji prve skupščine. V Trstu sta bili kar dve. Sklicali so jih samooklicani „voditelji“ prvo na Pončani, drugo pa Odbor za obrambo ustave. Na koncu so imenovali koordinacijski odbor, v katerem so Maurizio Costantino, Geni Sardo, Paolo Angiolini in Anna Piccioni.
Zanimivo je, da se teh skupščin v bistvu niso udeležili Slovenci, čeprav so v zgodovini tvorili močno jedro in zaslombo politične levice. Zadnje čase so jih „krovne“ usmerjale k PD, a se podpora šibi iz dneva v dan. Morda bi kazalo razmišljati tudi o drugih poteh, sicer bomo kot manjšina šli žejni čez vodo.
Vredno je razmišljati in razpravljati. Jeseni bodo padle odločitve.
