Kaj se plete okoli Venezuele? Zahodni tisk in televizija poudarjata predvsem nasilje in nerede, vendar ni novinarja, ki bi pisal iz te karibske države. Oglašajo se iz svojih uredništev (in poročajo po agencijah) ali pa kar naravnost iz New Yorka. Pa kaj ne bi, saj gre za problem ZDA, ne pa tega nesrečnega karibskega ljudstva, ki je stopilo na pot „bolivarske revolucije“.

 

{jcomments on}

 

Poglejmo torej zadnje novice. Državljani Venezuele so konec julija izvolili ustavodajno skupščino, ki bo v naslednjih treh letih napisala novo ustavo in pravila bolivarske revolucije. Za člane ustavodajne skupščine je volilo 41% državljanov, kar ni malo, posebno če upoštevamo dejstvo, da je proameriška desna opozicija pozivala k bojkotu, preprečevala državljanom, da bi se približali voliščem in stopnjevala nasilje, ki je v par mesecih povzročilo več kot sto žrtev, predvsem med „chavisti“, se pravi pripadniki in simpatizerji revolucije.

V ZDA voli predsednika republike in parlament manj kot tretjina državljanov, pa jih vseeno obravnavajo kot zelo demokratično družbo. V Venezueli pa pripisujejo večji pomen bojkotu desnice, ki očitno ve, da nima večine med volilci, sicer bi se volitev udeležila, osvojila ustavodajno skupščino in odstavila predsednika republike Madura.

Seveda ne gre za ljudi na oblasti, pač pa za velike ekonomske interese ZDA, kli se s Trumpom spet zanimajo za „domače dvorišče“, kakor imenujejo celotno Latinsko Ameriko. Zaradi bakra je leta 1973 bil ubit socialistični predsednik Allende v Čilu, zaradi nafte pa strežejo po življenju Maduru in bolivarski revoluciji.

Kajti Venezuela ima v karibskem morju, kjer se vanj izteka reka Orinoco, ogromne zaloge nafte. Še večje kot Saudska Arabija. In Venezuela, oziroma njeni bogataši, so nafto črpali in prodajali po ugodnih cenah v ZDA, dokler naftnih polj ni Chavez nacionaliziral. Odtlej je Venezuela prodajala nafto vsem, tudi Kubi, kar ni bilo po godu niti Obami, da o njegovem nasledniku sploh ne govorimo.

Venezuelsko meščanstvo, bogato in tudi srednji sloj, je neizprosno izkoriščalo delovno silo domačega ljudstva, ne da bi mu nudilo česarkoli, od socialnih do zdravstvenih storitev in vzgoje.

Bolivarska revolucija izvoljenega predsednika Chaveza je ljudstvu zagotovila zdravstvene storitve več desettisoč kubanskih zdravnikov, kakor tudi vzgojo in 150 tisoč ljudskih stanovanj. Kar buržoaziji ni bilo in ni po godu, še manj pa Beli hiši in njenim stanovalcem.

Na zadnjih parlamentarnih volitvah je desna opozicija prejela večino. Namesto, da bi spoštovala svoje zakonodajne pristojnosti, je s pridobljeno večino hotela odstaviti predsednika Nicolasa Madura. Kakor če bi kongres v Washingtonu mimo svojih pristojnosti odstavil izvoljenega predsednika in ga nagnal iz Bele hiše.

Nato so v državi zanetili, po znanem čilskem receptu, upor meščanstva in desnice z odkrito podporo ameriške obveščevalne agencije CIA, kar je njen direktor Pompeo odkrito priznal. Izbruhnilo je nasilje, ki je terjalo stotino človeških življenj.

V Italiji in EU so vse malomeščanske in desničarske sile na strani venezuelske protirevolucije, celo zmerni del levice.

Komunisti pa menimo, da ima venezuelsko ljudstvo vso pravico, da brani pridobitve bolivarske revolicije in jo zaščiti. Napad ZDA in svetovnega imperializma na Venezuelo ocenjujemo kot izraz splošnega imperialističnega napada na skupnost BRICS, se pravi Kitajsko, Rusijo, Indijo, Južno Afriko in druge države, ki so se osamosvojila vpliva ameriškega kapitala in iščejo svojo pot razvoja.

Ni naključje, da je imperialistom na poti revolucionarna Venezuela, kjer podpirajo skrajno desnico, kakor podpirajo ukrajinske naciste in sirske džihadiste.

Zato je naša solidarnost bolivarski revoluciji brezpogojna in odločna.