Pred več leti je ligaški minister Calderoli iskreno priznal: „Rekli so mi, naj napišem svinjarijo in jaz sem to storil.“

 

{jcomments on}

 

Odtlej so njegov volilni zakon poimenovali v makaronski latinščini „Porcellum“. Predvideval je, da prvo uvrščena stranka oziroma koalicija prejme 55% mest v poslanski zbornici, četudi bi jih med volilci zbrala samo 30%. To se je tudi zgodilo, ko je zavezništvo med PD in SEL osvojilo večino v zbornici, izvolilo predsednico zbornice Lauro Boldrini, nato pa je PD zavezništvo razbila in se dogovorila z Berlusconijem o vladi Enrica Lette, katerega je pozneje zamenjal Matteo Renzi.

Le-ta je po razsodbi ustavnega sodišča, ki je dejansko razveljavila prejšnji volilni sistem, predložil drugega in ga sam imenoval „Italicum“, volilni sistem, ki „nam ga zavida ves svet“. Predvideval je 55% poslanskih mest za stranko (ne zavezništvo), ki bi prejela 40% glasov, v prepričanju, da bo to njegova PD, ki jih je res prejela na evropskih volitvah zahvaljujoč se 80€ dodatka za zaposlene in upokojence s srednjenizkim dohodkom. Vendar je tudi Italicum padel pod razsodbo ustavnega sodišča in odtlej se vrstijo poskusi, da bi Italiji dali volilni sistem, s katerim bomo prihodnjo pomlad volili parlament. Seveda pa volilni zakon pišejo po meri interesov vladajočih strank, oziroma PD in njenih sedanjih ter bodočih zaveznikov. Da bi le obdržali oblast v svojih rokah, ne glede na to, kar bo reklo ljudstvo na volitvah.

Zadnji tak poskus je t.im. Rosatellum bis. Po tem sistemu naj bi tretjino parlamenta izvolili v enomandatnih večinskih okrožjih, dve tretjini pa v širših volilnih okoliših in sicer s propočnim sistemom, a brez preferenc. In to še dovolj. Glas oddan za kandidata določene stranke (ali koalicije) v enomandatnem večinskem okrožju gre obvezno tudi strankam in kandidatom zavezništva v večjem okolišu, ki izvoli poslance s proporčnim sistemom. (Mimogrede, vstopni prag za stranke je 3%, za zavezništva pa 10%).Poileg vstopnega praga pa demokratične volitve in pravice državljanov omejuje določilo o zbiranju podpisov: 1500 za vsako volilno okrožje, kar v državi pomeni več kot pol milijona overovljenih podpisov. PD in v parlamentu zastopane stranke tega ne potrebujejo, kar pomeni, da morajo podpise zbirati nove stranke in tiste, ki zdaj niso zastopane, kot komunisti. Pri tem pa je treba vedeti, da bo zbiranje podpisov čedalje težje, saj z ukinitvijo pokrajin veljajo kot garanti podpisov samo občinski svetniki, sicer pa notarji, ki pa jih je treba plačat…

Volitve senata bodo podobne, le da se vsi izračuni opravijo po deželah.

Za najnovejšo pogruntavščino PD se navdušujejo Severna Liga, Alfanovi sredinci in Berlusconijeva „Forza Italia“. Parlamentarna in izvenparlamentarna levica mu nasprotujejo, ker volilcem odvzema vsakršno možnost izbire in bodo domala vsi poslanci imenovani od zgoraj.

Ni še rečeno, ali bo najnovejši predlog sprejet in če bo spremenjen. Na nedavni okrogli mizi tržaške in deželne PD je bilo rečeno, da novega volilnega zakona sploh ne bo. Možnosti je dvoje: ali niso bili seznanjeni s sklepi državnega vodstva PD, kar spravlja v zadrego predvsem tržaško poslanko Tamaro Blažino, ali pa so prikrivali svoj najnovejši predlog…

Kakorkoli že, za Slovenci in njihovo po zaščitnem zakonu obljubljeno olajšano zastopstvo se trda piše. Zakon spet ločuje med Južnimi Tirolci in valdostanskimi Provansalci, ki jim ni kaj skrbeti za svoje poslance, in Slovenci v Furlaniji Julijski krajini, ki teh zagotovil nimajo niti na obzorju.

Govori se, naprimer, o enem ali dveh „Bratinovih okrožjih“, kjer naj bi slovenski kandidat/ka na listi PD imel nekaj možnosti…

Dve okrožji pomenita razdelitev številčno sicer šibke manjšine in torej še manj možnosti za njene kandidate/ke. V enomandatnih okrožjih, kjer zmaga, kdor prejme več glasov, je možnost manjšinskega kandidata blizu ničle. V proporčnih, a ozemeljsko večjih okoliših (od Trbiža do Milj) pa bi imel slovenski kandidat/ka možnost samo, če ga postavijo na prvo mesto.

Glede na to, da je PD v prostem padu, kot pričajo izidi volitev v Trstu, Tržiču, Gorici, Nabrežini in Krminu, bo v stranki spopad na nož za prvo mesto v vsakem izmed dveh okolišev. Misliti, da bo PD izvolila več poslancev pa je še kar iluzorna. Zakon namreč pravi, da sme vsak okoliš imeti 3 do 4 kandidate. Če bi vzhodni okoliš imel 4, bi za vsakega izvoljenega poslanca bilo potrebnih 25% glasov. PD enega morda še premore (pa tudi to ni rečeno), drugega pa ne. Koliko možnosti ima torej slovenski kandidat v tej stranki, da se prebije v sam vrh? Če se ozremo naokoli in pomislimo na možne potencialne kandidate, lahko odkrito napišemo, da je možnosti praktično za en mišji kih.

V takem sistemu je tudi možno, da bodo druge srednje in manjše stranke iskale slovenske kandidate. Kje pa je rečeno, da jih lahko ima samo PD, ki se je do naše manjšine obnašala doslej kot stara Krščanska demokracija: delila je nekaj prispevkov, pravic pa nič ali malo.

Ssk, ki sicer velja za zvestega zaveznika sredinske PD, je tokrat kritična, a ponuja „evropski model“ povezovanja, ki velja tudi za izvolitev deželnega sveta Furlanije Julijske krajine. Gre za narcizoidno ponavljanje mantre, ki v tem primeru nima veljave. Bolje bi bilo, če bi podprli oblikovanje samostojnega volilnega okrožja iz občin in okrajev, kjer velja vidna dvojezičnost, kar predlaga KPI.

Manjšinske krovne organizacije pa, da bi se ne preveč kompromitirale, ker so se doslej pogajale s PD o možnih kandidaturah, pišejo v Slovenijo v upanju, da jim bo šla po kostanj v žerjavico.

Vsem je vsekakor jasno, da zajamčenega zastopstva ni mogoče urediti, razen če se ne spremeni ustava. Za tak podvig pa ni časa.

Na splošno moramo upati, da zadnji Rosatellum ne bo prodrl v parlamentu, ker bodo volilci oropani pravice izbirati svoje predstavnike. Pa tudi sicer je jasno, da ga bo ustavno sodišče razveljavilo, a tudi za to je potrebno nekaj let in snovalci najnovejše „svinjarije“ računajo prav s tem, da bodo namreč vladali še en petletni mandat.

Za Slovence pa je dodaten problem ta, da ne najdemo v Trstu sodnika, ki bi bil pripravljen poslati ustavnemu sodišču nape pripombe in zahteve. Pred nekaj leti je prof. Besostri tudi v Trstu predložil priziv na ustavno sodišče, ki je zadeval prav manjšinsko predstavništvo. Sodnica, kateri so spis izročili, ga je pestovala več kot pol leta in odposlala, ko je že zapadel rok…

Vemo, da je problematika volilnih zakonov in sistemov večini ljudi tuja in zoprna, a vedeti morajo, da je od njihove izbire odvisno, kakšno vlado in kakšen parlament bomo imeli in kakšne ukrepe bodo sprejemali. Kdor se pritožuje zaradi gospodarske krize, nezaposlenosti, slabega zdravstva, krčenih socialnih storitev, manjših in poznih pokojnin, visokih davkov na potrošnjo, zgrešene migrantske in zunanje politike, mora pač vedeti, da bi imel pravico do poštenega in sorazmernega zastopstva, a mu sedanji oblastniki to odrekajo. Zato je zgrešeno, če se ljudje volilni pravici odpovejo in ostajajo doma. Oblastnike je treba kaznovati in kopirni svinčnik, ki ga prejmemo na volišču, je najprimernejše orožje. Vsaj za zdaj.