Verjetno se kdo spomni, da je Kurz priimek iz filma „Apocalipse now“ Francisa Forda Coppole in tudi negativna osebnost romana „Srce teme“ Josepha Conrada, ki dejansko predstavlja zlo imperializma.

 

{jcomments on}

 

No, Sebastian Kurz, vodja demokrščanske Ljudske stranke, je zmagovalec predčasnih volitev v Avstriji z 31,7%. Na drugo mesto so se uvrstili avstrijski Svobodnjaki, ki niso liberalci, pač pa množična stranka, ki jo je ustanovil nacifašist Haider in jo sedaj vodi njegov prav tako nacifašistični naslednik Heinz Christian Strache, ki je zbral 28% glasov.

Skupaj imata vznemirljivih 58% glasov. Kajti zelo verjetno je, da bosta OVP in FPO – v znamenju hitlerjevskega rasizma in odklanjanja EU – oblikovali Grosse Koalition. Pisatelj Robert Menasse (najznamenitejši živeči avstrijski romanopisec) trdi, da se je „vodja Ljudske stranke tako pomaknil na desno, da je postal Strachejev pajac, saj med njima ni več nobene razlike, kakor je ni med njoki in knedli.“

V Evropi se širi vznemirjenje po tej zmagi skrajne desnice v Avstriji, vendar v tem ni veliko novega, vsaj zadnja leta ne. Nedavna Macronova zmaga v Franciji ni zasenčila dejstva, da je Front National gospe Marie Le Pen šel v balotažo z neslutenimi 21,53%.

V Nemčiji je na nedavnih volitvah slavila Merklova svojo „zmagico“, a je nacifašistična AFD zbrala 13% glasov in prvič prestopila prag nemškega parlamenta s 94 poslanci na skupnih 630.

Kmalu bodo volitve na Češkem, kjer divje narašča vpliv populistične, rasistične in desničarske stranke Ano 2011 (Zavezništvo nezadovoljnih državljanov), ki jo vodi tajkun Andrej Babis, lastnik pomembnih medijskih hiš. O njem se govori, da bi utegnil biti celo zmagovalec volitev.

Na Nizozemskem je Svobodnjaška stranka Geerta Wildersa, ki zagovarja neofašistična stališča, zbrala 13% in ima zdaj 20 članov parlamenta.

Na Slovaškem se je z 8% uveljavila neonacistična stranka SNS, ki ima zdaj kar tri ministre v bratislavski vladi.

Na Poljskem je nacionalistična stranka bratov Kaczinski jeseni 2015 prišla na oblast in vlada Beate Szydlo vodi skrajno desne in rasistične politike, predvsem pa preganja komuniste, ki so v ilegali preganjani ob blagohotnem zadržanju EU.

Na Finskem stranka Pravih Fincev, ki je skrajno desna, sodeluje v vladi, ki jo vodi sredinka Juha Sipila. Vodijo pomenljivi ministrstvi za zunanje in evropske zadeve. Na zadnjih volitvah so zbrali 18% glasov in 38 članov parlamenta.

Na Danskem je Ljudska stranka s svojimi 21,1% druga stranka v državi.

V Grčiji nacistična Zlata zora zbira 7% glasov in je tretja stranka v državi.

V Belgiji je jeseni 2014 flamska nacionalistična stranka zbrala 33% glasov in sodeluje v vladni koaliciji.

Na Madžarskem je zmagala in vlada Orbanova stranka Fidesz, hkrati pa narašča tudi vpliv stranke Jobbik (Boljša desnica), ki je izrazito fašistična in je pred tremi leti prejela 20% glasov. Zdaj računa, da bo prekosila celo Fidesz in prevzela krmilo vlade.

Celo na Švedskem Nacionalistična stranka švedskih demokratov računa, da bo kmalu prva stranka v državi, čez leto dni. Švedska nezadržno drsi na politiko „all right“, ki je reakcionarna in rasistična. Tako je v ZDA zmagal Trump pod vodstvom zloglasnega Stephena Bannona.

V Italiji ni nič bolje. Salvinijeva Liga uporablja kruto in skrajno reakcionarno besedišče in skuša postati vodilna stranka italijanske desnice. Fratelli d’Italia je izrazito neofašistična stranka, medtem ko Forza Nuova vpliva na lumpenproletariat urbanih periferij. Če se ne bo dogovorila z Renzijem za skupno vlado bo Berlusconijeva Forza Italia gotovo zdrknila v objem te desničarske druščine, ki se zgleduje po evropski desnici.

Seveda je zdaj vsem jasno, da ne zadostuje kričati „volk prihaja“, spričo tako širokega mednarodnega naraščanja desnih sil. Potrebni so dvojni kulturni in politični ukrepi. Najprej oživiti in posodobiti antifašizem na množični osnovi. Po drugi strani pa raziskati vzroke tega uveljavljanja neofašizma v Evropi.

Potrebna je poglobljena kolektivna analiza družbenih, kulturnih in političnih premikov v evropskem „podzemlju“. Nekaj elementov že poznamo. Spoznavni znak desnice je neusmiljena kritika in zavračanje Evropske Unije in njenih neoliberalnih politik. Če poenostavimo: protiljudska neoliberalna politika EU omogoča rast in razcvet fašistične desnice. Vzporedno s tem moramo upoštevati tudi liberalno spreobračanje socialne demokracije, ki je sčasoma postaja Trojanski konj evropskega neoliberalizma. S seboj je socialna demokracija povedla tudi sindikalna gibanja.

Zgovoren je razvoj britanskih laburistov skozi desetletja in ob rasti EU in njenih neoliberalnih pogodb. Labour se je sčasoma spremenil v „post-thachersko blairistično-reaganistično“ politično silo, ki podpira imperializem in NATO. Labour je s svojim početjem utiral pot involuciji drugih evropskih socialnih demokracij.

Najbrž ni naključje, da se v usodi Labourja nekaj obrača šele sedaj, ko je krmilo prevzel levičar Jeremy Corbin.

Impresivno je izginotje francoskih socialistov, ki so prav tako bili Trojanski konji neoliberalizma, imperializma, NATO in ZDA. Na zadnjih volitvah prejmejo socialisti 7,4% v prvem in 5,7% v drugem krogu. Izgubijo tako 250 sedežev v parlamentu, kjer jih ostane le 31.

Kriza ni prizanesla niti španskim socialistom, ki so na zadnjih volitvah prejeli sicer 22,8% glasov, a so jih prehiteli Rajoyevi krščanski demokrati in Podemos na levi.

Grški socialisti (Pasok) so v nekaj letih padli od 44% na 5%, kar je zaslužena kazen, ker so razprodali Grčijo na oltarju evropske pogodbe iz Maastrichta, evropske centralne banke in Mednarodnega denarnega sklada.

V Nemčiji socialni demokrati ne zmagujejo več celih 22 let kin je na zadnjih volitvah zbrala 20% glasov, kar je njen zgodovinski minimum. To je kazen, ker je leta vladala skupaj z Merklovo in uresničevala neoliberalne politike EU.

Na Švedskem socialdemokrati imajo 31,3% glasov in vladajo skupaj z Zelenimi. Prav tako zdržijo portugalski socialdemokrati, ki so se 2015 preusmerili stran od politike, ki jo je diktirala EU in zdaj vladajo ob podpori komunistov in levega bloka (Bloco de esquerda).

V Italiji se je PD pod Renzijevim vodstvom spremenil v stranko EU, ZDA in NATO in ga pretresa globoka kriza, ker se je prelevil v neoliberalno stranko, ki je povsem podrejena logiki iz Maastrichta in drugih škodljivih pogodb.

Analizo moramo poglobiti in razumeti, kako izgleda evropsko zgodovinsko razpotje, vendar lahko že sedaj podčrtamo nekaj ključnih spoznanj: populistična, rasistična in fašistična desnica nezadržno raste, ker jo spodbujata dialektično povezana pojava. To so krute protiljudske socialne politike, ki jih vsiljuje neoliberalna UE ter sprevrženost socialdemokratskih sil, ki te politike udejanjajo. Skratka, krepitev neoliberalne EU spodbuja vračanje fašizma na zgodovinsko pozornico. EU vzbuja globoko drućbeno nelagodje in obenem množično zmedenost ob negotovi prihodnosti. Socialna demokracija in sindikati, ki so z njo povezani, niso kos evropskemu strateškemu napadu, saj so v bistvu kolaboranti. Zato se ljudsko nezadovoljstvo raje obrača na desno.

Kaj to pomeni za komuniste in antikapitalistično levico v EU? Te stranke in sile ne bodo imele nobene možnosti uveljavljanja na družbeopolitični ravni, ako bi se odpovedale koreniti politiki nasprotovanja EU in „neoliberalne levice“, ki jo podpira.

To velja tudi v Italiji, kjer se komunisti in alternativna protikapitalistična in protiimperialistična levica ne more, ne sme povezovati z Demokratsko stranko. In tudi zaveznišva na levici se morajo preveriti glede na stopnjo angažiranosti v boju prti vojnam imperializmu ZDA in NATO ter razrednem boju proti materialnim osnovam družbenega pritiska na evropski delavski razred in torej proti materialni osnovi ponovnega rojevanja fašizma na celini.

Fosco Giannini, odgovoren za zunanje zadeve KPI