Ves prvi teden v novembru bodo v Rusiji potekale proslave stoletnice Oktobrske socialistične revolucije ali, kakor jo je imenoval ameriški pisatelj John Reed „Deset dni, ki so pretresle svet“.

 

{jcomments on}

 

Če obnovimo za mlajše bralce. Carska Rusija je živela v revščini in polfevdalnem redu. Prva svetovna vojna jo je spravila na kolena. Kmetje so hoteli mir in zemljo, zatirani narodi samoodločbo, delavci pa oblast. V teh pogojih je februarja 1917 bila zrušena carska oblast, a se vojna na frontah ni prekinila. Oblast so prevzeli „menjševiki“ s Kerenskim na čelu. Vodja „boljševikov“ (komunistov) Vladimir Iljič Uljanov – Lenin je medtem iz desetletnega pregnanstva prispel v domovino in pozval k pravi revoluciji, kar je pomenilo „takojšen mir, zemljo kmetom, tovarne delavcem, vso oblast delavsko-vojaškim sovjetom“.

Revolucija je izbruhnila v Petrogradu, kjer so oboroženi boljševiki in uporni vojaki zavzeli Zimski dvorec in prevzeli oblast. Kerenski je zbežal preoblečen v žensko.

Prvi sklep revolucionarne vlade je bila takojšnja prekinitev vojne na vseh frotnah, mir brez koncesij, objava tajnih dogovorov, pravica narodov do samoodločbe (Poljska, Finska), delavsko upravljanje tovarn.

Novo revolucionarno Rusijo je v kratkem napadlo 16 držav! Njihove vojske so se izkrcale v Vladivostoku, na Črnem morju, prodirale so s poljskih meja… Pomagale so jim enote pristašev starega režima, ki so jim rekli „bela garda“. Začela se je nekajletna državljanska vojna, ki se je končala z dokončno zmago „rdeče garde“.

Da bi rešili leglo revolucije je Lenin moral pristati na brest-litovski mir, s katerim se je Rusija odpovedala zahodni Ukrajini, nekaterim beloruskim pokrajinam, baltskim deželam.

Lenin je upal, da bo medtem v Evropi izbruhnila revolucija, kar se je zgodilo v Nemčiji in na Madžarskem, a so ju zatrli, kakor so v Italiji po „rdečem dveletju“ revolucionarno gibanje zadušili. Italija in Nemčija sta naglo drseli v fašizem.

Lenina je zdravstveno močno ošibil atentat, ko je nanj streljala ekstremistka iz stranke socialnih revolucionarjev (eserov) Fani Kaplan. Moral se je lečiti, a je leta 1924 umrl.

Oktobrska revolucija je vsekakor odprla v svetu nova obzorja. Načela o samoodločbi narodov so v stoletju omogočila dekolonizacijo in osamosvojitev stotine držav na vseh celinah. Delavci kapitalističnih držav so pridobili s svojim bojem veliko pravic in socialnih storitev prav zaradi strahu, ki jo je vzbujala ZSSR.

V drugi svetovni vojni je ZSSR ključno pomagala pri porazu nacifašizma in, po njej, k ravnotežju sil in daljšemu obdobju mirnega sobivanja kapitalističnega in socialističnega bloka.

Seveda v razvoju zgodovine po oktobrski revoluciji ni manjkalo ne grobih napak, tragedij in junaštva. Leninova ideja, da je „socializem elektrifikacija države in oblast sovjetov“, čemur bi danes rekli tehnološka revolucija in delavska demokracija, se je v določenem obdobju izrodila s preoblastjo državnega aparata in demokracije, medtem ko je že Karl Marks napovedoval nujnost „odmiranja države“.

Na koncu se je izjalovila tudi napol heretična ideja o samoupravnem socializmu, ki so jo uresničevali v Jugoslaviji.

Danes proslavljamo oktobrsko revolucijo kot poskus „juriša na nebo“, prvega v prejšnjem stoletju po tragični epopeji pariške komune. Spominjamo se vrednot, ki so mobilizirale milijone ljudi. In se zavedamo, da v svetu ideje socializma in komunizma niso zamrle, le nove poti ubirajo, v Latinski Ameriki, na Kubi, v Venezueli, Vietnamu, na Kitajskem in še marsikje. Drugod komunisti oživljajo svojo prisotnost in skušajo vplivati na reševanje problemov, ki jih je ustvarila najnovejša, že desetletna kriza kapitalizma.

Perspektiva robotizacije in informatizacije proizvodnje s posledičnim krčenjem potrebne delovne sile terja takojšen odgovor, ki ga kapitalistični sistem ne more dati. Odtod aktualnost komunizma in idej, ki so zrasle na podlagi oktobrske revolucije v Petrogradu.

 

V okviru praznovanj stoletnice oktobrske revolucije bo v Sankt Petersburgu (pokrajina Leningrad) in Moskvi niz dogodkov, ki jih prireja KP Ruske Federacije, ki jo vodi tov. G.A. Zjuganov. V Sankt Petersburgu se bodo več dni zbrali predstavniki komunističnih in delavskih strank iz 150 držav sveta, da bi razpravljali o perspektivah idej socializma v tretjem tisočletju. Sledil bo v Moskvi posvet, ki se ga bodo udeležili tudi predstavniki mirovniških in drugih gibanj.

Udeleženci (med njimi tudi predstavniki komunistov iz Italije) bodo položili vence k grobu neznanega junaka za Kremljem in obiskali Leninov mavzolej. Prisostvovali bodo tudi na slavnostnem koncertu v Lužnikih.

Na sam dan 7. novembra bo v dopoldanskih urah na Rdečem trgu vojaška parada, ki jo rusko državno vodstvo posveča spominu na 7.november 1941, ko so vpričo Stalina vojaki rdeče armade proslavili s parado na Rdečem trgu, od koder so odkorakali naravnost na fronto, ki je bila le 30 km pred prestolnico Sovjetske zveze.

Paradi bodo s tribun prisostvovali predstavniki KPRF in drugih delegacij iz tujine.

Še istega popoldneva bo po moskovskih ulicah ljudska demonstracija v spomin na stoletnico revolucije. Na zaključnem zborovanju bo množici spregovoril tajnik KPRF G.A. Zjuganov.