Do parlamentarnih volitev manjka le nekaj mesecev. Napočila je ura resnice, ko mora vsaka politična sila jasno povedati, kaj hoče in kaj predlaga. Tudi na levici, kjer je prostor zelo ozek, a se v njem kar tre protagonistov.

{jcomments on}

„Spontani“ Brancaccio dvojice Falcone-Montanari je splavil in preklicati so morali že napovedan shod v istem rimskem gledališču, kjer naj bi oblikovali „veliko levičarsko enotno listo“, a so jim predvideni člani dobesedno ušli pod nosom. Parlamentarne stranke (MDP Bersanija in D’Aleme, Fratoiannijeva Italijanska levica SI in Civatijev „Possibile“, karikatura španskega Podemosa) so se že dogovorile za skupen nastop pod vodstvom predsednika senata Grassa in sklicale za konec novembra skupščine, na katerih bodo izvolili delegate na vsedržavni ustavnovni kongres prve dni decembra. Razmerja sil so določena vnaprej.

Cilj te skupne liste zmerne levice je doseči, po volitvah, dogovor z Demokratsko stranko za novo vlado in njen program. Razkol PD je torej bil le farsa za stolčke!

Navsezadnje tudi v naši deželi se MDP pogaja s PD za novo levosredinsko koalicijo.

Kaj je pri vsem tem narobe? Predvsem to, da leve sredine ni več. Ubili so jo Renzi in njegovi, predvsem z neoliberalnimi ukrepi, ki so udarili po delovnem ljudstvu: Job’s Act, pokojninska reforma, šolska protireforma in še kaj. To ni levosredinska, pač pa desnosredinska neoliberalna politika, pod taktirko Bruslja in Nemčije. Ni naključje, da je všeč tudi Berlusconiju, ki bi Renziju in njegovim rad ponudil zavezništvo, da bi se tako rešil skrajnežev, kot sta Salvini ali Melonijeva.

V dneh, ko so se zmerni reformisti pod taktirko D’Aleme in Bersanija združevali in dogovarjali o skupnem volilnem nastopu ob boku PD, je prava levica demonstrirala v Rimu proti vladni politiki in njenim protiljudskim ukrepom. KPI, SKP, Socialistični preporod, Eurostop, bazični sindikati in druga gibanja so korakali skupaj poo rimskih ulicah in pletli vezi enotnega nastopanja proti kapitalizmu in neoliberalnim politikam, za enakopravnost delovnih ljudi ne glede na barvo kože, proti imperialističnim vojnam NATO in ZDA.

Iz tega gibanja lahko nastane skupna lista komunistov in drugih levičarjev, ki nasprotujejo Renzijevi PD in Gentilonijevi vladi in ničejo imeti z njimi nič skupnega. Skratka, lista, ki naj nastopi z odločnimi gesli in programom, brez slepomišenja in hinavstva. Ki naj nudi možnost milijonom volilcev, ki so se volilni pravici odpovedali, da spet prekrižajo simbole dela in leve opozicije.

Mnogi se sprašujejo, ali to ne deli levice. V preteklosti je bila razlika med Berlinguerjevo KPI in Craxijevimi socialisti zelo jasna. Enako je tudi sedaj, čeprav v novih okoliščinah.