Samo, kdor ve, lahko izbira. Ostale varajo. To so stare modrosti, ki so tembolj aktualne sedaj, ko se pripravljamo na parlamentarne volitve z najnovejšim sistemom, ki si ga je izmislila PD in se zanj dogovorila z desnico.

 

{jcomments on}

 

 

Zato je naša dolžnost, da nalijemo bralcem čistega vina in se čimbolj izognemo jalovi propagandi, čeprav moramo pošteno priznati, da ljudi pozivamo, naj 4.marca oddajo svoj glas levičarski listi „Potere al popolo (Oblast ljudstvu)“, v kateri sodelujejo komunisti vseh barv, družbena gibanja, socialni centri in politična platforma Eurostop, ki se zoperstavljajo neoliberalni politiki samozvane leve sredine in se zavzemajo za sistemski preobrat v državi. Zato nagovarjajo tudi množico volilcev, ki se jih doslej niso udeleževali, a so reagirali, ko je Renzijeva PD ogrozila republiško ustavo, porojeno v antifašističnem odporništvu.

Na državni (in tudi lokalni ravni) se pojavljajo trije bloki: desnosredinski, Gibanje 5 zvezd in PD, kateremu D’Alemovi in Bersanijevi pristaši, zbrani pod imenom „Liberi ed uguali (Svobodni in enaki)“ ponujajo po volitvah zavezništvo v okviru levosredinskega tabora. Leva lista Oblast ljudstvu ne spada med nobeno izmed teh skupin, ki jim je skupna neoliberalna politika pod taktirko evropske trojke in velekapitala, na mednarodni ravni pa ZDA in NATO. Je alternativna lista, ki stremi za tem, da bi s preskočitvijo vstopnega praga 3% v parlamentu zastopala „ponižane in zatirane“, ki jih na polotoku in tudi pri nas ne manjka. Je lista, ki je dosledno protifašistična, želi braniti in udejaniti ustavo ter gleda v bolj oddaljeno obzorje socializma.

Vse liste, ki so odraz kapitala, se volilcem ponujajo z najrazličnejšimi obljubami in kar tekmujejo, kdo jih bo natresel več: znižanje davkov na minimalno mejo (v korist bogatejših), krčenje izdatkov (na hrbtu revnejših in potrebnih), najrazličnejše miloščine in tudi neuresničljive ali zlgaane obljube. Kot primer bi lahko navedli obljubo „čričkov“, da bodo reformirali pokojninski sistem in da bo lahko šel v pokoj vsaj, ki bo imel prispevkov za najmanj 40 let. Glede na to, da se mladi v teh časih zaposlijo blizu tridesetega leta, pomeni, da jim G5Z ponuja upokojitev pri sedemdesetih…

Pustimo to in se posvetimo našim krajem. Veliko se govori o kandidaturah in Slovencih. Primorski dnevnik nas dan za dnem že drugi mesec seznanja s sago slovenske parlamentarne kandidature, vsakokrat pa dodaja manjšo podrobnost, ki nam samo dokazuje, da je podvig skorajda nemogoč in da PD slovensko manjšino in svoje zveste volilce tokrat sramotno vara.

Najprej so opredelili volilni sistem in sklenili (s podporo „slovenske PD“), da Slovenci v Furlaniji Julijski krajini niso enakovredni južnotirolskim Nemce, Ladincem in Frankoprovansalcem iz Doline Aosta. Pa si je nekdo rekel, da je pač Nemcev veliko več kot Slovencev na vzhodni meji. Res, toda Ladincev in Frankoprovansalcev je manj, pa bodo vseeno imeli drugačna jamstva glede zastopanosti v parlamentu. Za ti dve deželi s posebnim statutom namreč „Rosatellum“ ne velja in bodo volili z enomandatnimi okrožji, začrtanimi tako, da bodo vse jezikovne skupnosti pravično zastopane v zbornici in senatu. Slovenci v Furlaniji Julijski krajini pa ne. Zakaj? Zato, bi rekla PD. Brez razloga, pač pa v posmeh ustavnemu načelu o enakopravnosti in zaščiti, še posebej 3.členu, ki državi narekuje dolžnost, da mora odstraniti zapreke na poti resnične enakopravnosti. Kar v našem primeru pomeni tak sistem, da bomo lahko izbrali svojega predstavnika v najvišjem zakonodajnem organu.

Figo! PD nam je ponudila in začrtala nov „Bratinov okraj“, v katerem naj bi Slovenci imeli možnost izvolitve svojega poslanca. Prevara. V njem bo – kot vse kaže – kandidiral dosedanji poslanec Brandolin, pa še zanj ni pravih jamstev. Slovenskega kandidata pa ponujajo v proporčnem strankarskem seznamu, morda na tretjem, torej predzadnjem mestu. Možnosti bi imel samo, če bi Rosato in še kdo pred njim bil kandidat tudi v kaki drugi deželi in bi bil tam izvoljen z manj glasovi… Glede na to, da ankete kažejo, da bo PD skoraj razpolovila svoje glasove, je možnosti res zelo malo. Da o zdrahah med slovenskimi „democrats“ sploh ne govorimo.

Baje bo njihov kandidat podjetnik Edi Kraus, ki pravih političnih izkušenj nima. Bil je kratek čas odbornik v tržaški občinski upravi Roberta Cosolinija, kaj je v tem obdobju storil za svojo skupnost, ne vemo. Niti Primorski nas o tem ni seznanil.

Kaj pa drugi? D’Alemova in Bersanijeva lista v „Bratinovem okrožju“ kandidira bivšega doberdobrskega župana Paola Vizentina, ki je na listi SEL pogorel na prejšnjih deželnih volitvah.

Zanj je to gotovo politična tolažba, kaj pa si lahko pričakujejo njegovi volilci? Vsem, tudi Vizentinu, je povsem jasno, da v tem volilnem okrožju, ki se razteza od Benečije do Goriške, spodnje Furlanije in vzhodnokraških občin (Devin Nabrežina, Zgonik, Repentabor), ne bo imel največ glasov. Izvoljen pa bo samo tisti, ki jih prejme največ. Skoraj gotovo bo to kandidat desne sredine, ki se je že uveljavila v Gorici, Tržiču, Krminu in Devinu-Nabrežini. Če ne, bo poslanec iz vrst G5Z ali PD. Lista „Liberi ed uguali (Svobodni in enaki)“ torej nima možnosti, saj nihče ne stavi na njeno zmago. Kaj se bo torej zgodilo s slovenskimi in drugimi glasovi, odani Vizentinu? Po Rosatovem volilnem zakonu bodo avtomatično dodeljeni nosilki strsankarske proporčne liste, torej poslanki Sereni Pellegrino. Če bo lista imela srečo, bo potrjena. Nič več. Vizentin bo samo limanica za slovenske volilce, kakor slovenski kandidat PD in morebitni drugi kandidati, morda celo na listi Severne lige.

Kaj pa „Potere al popolo“? Svoje kandidate je izbrala na odprtih skupščinah, ki so se odvijale v vsakem od volilnih okrožij. Tu so kandidate in kandidatke evidentirali in potrdili kandidate v petih enomandatnih okrožjih za zbornico in dveh okrožjih za senat.

V Trstu, kjer enomandatno okrožje zajema dve tretjini pokrajine (brez kraških občin, ki spadajo pod goriško-beneško okrožje) so na skupščinah izbrali profesorja Pascuccija, neutrudnega animatorja kulturne dejavnosti v ljudskem domu na Pončani. Tu so večkrat priredili tudi večere spoznavanja slovenske kulture in medkulturnih izmenjav.

Za senatno okrožje, ki se razteza od Milj do Trbiža, pa kandidira publicistka Claudia Cernigoi, trn v peti fašistov in zgodovinskih revizionistov.

V goriškem poslanskem okrožju kandidira zgodovinar Marco Barone.

Glede na volilni sistem je pomembna predvsem proporčna lista v deželnem okolišu. Nosilec liste je mladi gasilec Andrea Brandolisio, ki je svoj čas bil demokratski občinski svetovalec v Trstu, a je kaj kmalu zapustil PD, ki se mu je priskutila, da je vstopil v skupino Združene levice, skupaj z Marinom Andolino in Iztokom Furlaničem.

Na proporčni listi je tudi tridesetletni Enrico Robazza, Slovenec iz Podgore, kjer je bil tudi rajonski svetnik.

Enrico je po nonotu Furlanu podedoval priimek, vendar so njegovi starši slovenski kmetje. Tudi sam je kmetoval do pred nekaj leti, med tem pa je diplomiral na goriškem zavodu „Žiga Zois“. Trenutno živi v Vidmu, kjer preživlja usodo tolikih prekarcev, ker se preživlja z nizom začasnih del in kratkotrajnimi zaposlitvami. Je poročen, otrok pa še nima.

Kje je razlika med kandidati? Na svoji skupščini, ki je potekala v Gradišču ob Soči, so delegati liste „Potere al popolo“ soglasno sklenili, da slovenski manjšini ne bodo ponujali volilnih vab na limanice, pač pa kandidata, ki predstavlja usodo današnje mladine, pa naj bo italijanska, furlanska ali slovenska. Realistično vedoč, da je možnost izvolitve v sistemu brez preferenc povsem nemogoča. Slovence prosimo samo, naj podprejo listo, da bi prestopila vstopni prag 3% in s tem prejela ustrezno zastopstvo (20 poslancev in 10 senatorjev).

Zato pa je skupščina soglasno potrdila obvezo, da bodo morebitni izvoljeni poslanci in senatorji liste „Potere al popolo“ zahtevali takšno spremembo volilnega sistema, da bo slovenska manjšina v Italiji imela pravico, da sama izbere predstavnika ali predstavnico v parlamentu. To seveda ne izključuje tradicionalne solidarnosti italijanskih in furlanskih levičarjev z našo manjšino, kateri pa naj vseeno pripada pravica do izbire. Ne pa, da ji rimska vodstva vsiljujejo svoja imena. In jih nato v parlamentu podredijo, da glasujejo tudi za zakone, ki našim delovnim ljudem škodujejo.

Možnosti sprememb volilnega sistema je seveda več, od najtežavnejše spremembe ustave do preprostejše prilagoditve volilnih okrožji v naši deželi. Kajti v „Bratinovega“ ne verjamejo niti tisti, ki so ga začrtali.