Tudi letošnji “Dan spominjanja na fojbe, ekzodus in dogajanja na vzhodni meji” ni šel mimo brez običajnih fraz in ustvarjanja vzdušja, ki spominja na Orwellovo “uro sovraštva” (Roman “1984”).
{jcomments on}
Svečanost so letos priredili v Senatu, na pobudo njegovega predsednika Pietra Grassa, sicer tudi voditelja levosredinske stranke “Liberi ed uguali” (Svobodni in enaki), ki se v naših krajih ponaša s kandidaturo bivšega doberdobrskega župana Paola Vizintina v kraško-goriško-beneškem okolišu. Zadevo je v živo prenšal drugi kanal javne televizije, kar pomeni, da ji je sledil kak milijon gledalcev.
In kaj so izvedeli gledalci? Grasso jim je povedal, da so “titovske milice” na vzhodni meji pobijale povsem nedolžne Italijane tja do 1947. A ga je popravil drugi govornik, neki Ballarin, po katerem so “titovci” pobijali po Istri in Dalmaciji tudi leta 1950. Goriški župan Ziberna se ni spuščal v opis grozodejstev “titovcev”, pač pa je krivil predvsem “italijanske komuniste” in garibaldinske partizane, ki so bili “prevzeti s sovjetsko-jugoslovanskim internacionalizmom”. Obsodil je tudi Palmira Togliattija, ker je konec vojne pozval Goričane in Tržačane, naj sprejmejo jugoslovansko partizansko vojsko kot osvoboditeljico.
Nihče izmed govornikov ni omenil, niti z enim stavkom, fašizem in zločine, ki jih je počenjal v Jugoslaviji in tudi proti lastnim državljanom, ki so bili “drugorodci”. Raba in Gonarsa, seveda, ni nikoli bilo.
Nagrado za največjo neumnost pa si vsekakor zasluži ministrica za odnose s parlamentom Anna Finocchiaro (PD), ki je izrazila svojo solidarnost in podporo “italijanski manjšini v Črni Gori”…
Na srečo so v Palači Madama bili tudi šolarji in dijaki, ki so se udeležili natečaja o dogodkih na vzhodni meji. Šolarčki iz rimske periferije so iz zgodbe o fojbah razumeli, da je vojna grda stvar in da se je treba izogibati sovraštvu in diskriminacijam, pač pa je treba graditi mir. Srednješolci pa so raje raziskovali grozote prve svetovne vojne, ko je Italija osvajala Tirolsko in Julijsko krajino. Še posebej so se zaustavili ob pojavu kazenskega streljanja vsakega desetega vojaka, če so se upirali zločinskim ukazom svojih nadrejenih. Tudi te nedolžne italijanske vojake so pometali v jame in skupne grobnice, ne da bi jim priznali dostojanstva vsaj po smrti, čeprav so bili nedolžni. Prava klofuta sejalcem sovraštva. (Mimogrede, med častnimi gosti v senatu je bil tudi Roberto Menia, tržaški fašist, ki je dal pobudo za Dan Spominjanja in se je o njem dogovoril z voditelji takratnih Levih demokratov… Bil je vidno ganjen.
Če temu dodamo še SOGLASNO zahtevo deželnega sveta Veneta, naj Italija prekliče odlikovanje, ki ga je predsednik republike Saragat pred skoraj pol stoletja podelil jugoslovanskemu predsedniku Titu, je mera polna. Mimogrede, soglasna zahteva pomeni, da so jo podprli tudi deželni svetniki PD in LeU.
Vizintin in Rojčeva pa nič….
