Nesreče na delu: kapitalizem ubija!

Rezultat iskanja slik za morti sul lavoro acciaierie padova

Dogaja se vsak dan. Zadnjič se je zgodilo te dni v ladjedelnici v La Spezii, še prej pa vPadovi, kjer je razbeljeno jeklo ožgalo tri delavce. Ti so v smrtni nevarnosti. Tudi če bi preživeli, kar je malo verjetno, bi bili grozno pohabljeni. Pravijo jim “nesreče na delu”, čeprav ni prav tako. V prvih petih mesecih leta je v Italiji na delu izgubilo življenje 227 ljudi! Žalosten rekord, ki vzbuja odpor.

 

{jcomments on}

 

Prvo, kar moramo ugotoviti je, da ne gre za “nesreče”, torej sad naključja ali nepričakovanega spleta okoliščin, pač pa je davek, ki ga delavci in delavke s svojimi življenji plačujejo kapitalu. Kajti kapitalizem ubija! To je preprosta resnica, ne zgolj geslo. Dejstvo je namreč, da je delo čedalje manj varno. Neoliberalne “proevropske” vlade so namreč v zadnjih desetletjih tako zrahljale in oklestile norme o varnosti na delovnem mestu, da je hoditi na delo isto, kot se odpravljati na fronto v vojni.

Sindikati so prvomajske demonstracije letos posvetili prav problematiki varnosti na delu, toda nositi transparente ne zadostuje. Morda bi se morali ojunačiti in proglasiti splošno stavko z zahtevo o takojšnjih pogajanjih z vlado in delodajalci, da se problemi varnosti vsaj začno reševati. Kje pa! Besedam dejstva ne sledijo.

Prva ugotovitev je, da je med vzroki morije na delovnem mestu prav Renzijev “Job’s Act”, pred njim pa še drugi zakoni, ki so spremenili tržišče delovne sile v tolikšni meri, da prevladujeta prekarnost delavcev in samovolja gospodarjev.

Prekarnost ubija, saj ga skoraj ni podjetja, ki bi delavca s trimesečno pogodbo na posebnih tečajih usposabljal in učil varnosti na delu. Se ne splača. In tako gredo pogostoma v smrt, saj jih bo podjetnik zlahka nadomestil. Posebno še, če so tujci.

Tako zaposleni trimesečni delavci so kajpak slabo pripravljeni na določena dela, nimajo dovolj izkušenj in jim razmere pogostoma uidejo iz rok, pa je nesreča tu.

Če pa so zaposleni na črno, se zanje izve samo, če umrejo.

Še huje je, če pripadajo delavci/ke podjetjem, ki delajo na zakup, kot zunanji sodelavci. Najpogosteje so to podjetja “ad hoc”, ki jih ustanavljajo in vodijo špekulanti in nepridipravi, katerim je izkoriščanje delovne sile samo po sebi umevno in neomejeno. Najbrž spet ni naključje, da na delu umirajo predvsem ljudje iz teh “najetih” podjetij. Kot devetnajstletni fant iz Fiumicella, ki ga je v tržiški ladjedelnici zdrobil težak blok cementa.

Komunisti menimo, da bi morali sindikati oklicati splošno stavko, ne samo v znak protesta, temveč prevsem kot začetek večje organiziranosti v pomembnem boju za pravice na delovnem mestu, začenši z najosnovnejšo pravico do življenja in zdravja. Menimo tudi, da bi morali država in dežela strožje nadzorovati varnost na delu in kaznovati vse, ki ne spoštujejo zakonov in pravil. Podjetja, kjer so nesreče na delovnem mestu prej pravilo kot izjema, bi morali nacionalizirati. O tem piše naša ustava!

Država bi morala okrepiti, tudi z novim osebjem, službo za nadzor varnosti, sindikalna zastopstva v podjetjih pa bi morala zahtevati, da se ritmi dela prilagodijo tem normam in da se vsem nudi primerno znanje o tem.

V Italiji kakor drugje v kapitalističnem zahodu skušajo podjetja (najpogosteje multinacionalke) pospešiti delovne ritme, tudi na škodo zdravja in varnosti, samo da bi dosegla primerno stopnjo dobička v okviru rastoče svetovne konkurence. To je zakon kapitalizma, ki pa nas ne sme brigati. Ljudje, predvsem mladi, bi se morali osvestiti in organizirati, da ubranijo svoje koristi in življenja. To je to.