(Na slikah: izraelski zid, Jeruzalem)

Te dni slavijo 70-letnico ustanovitve Izraela. Letos je tam startala krožna kolesarska dirka po Italiji (giro), izraelski pevki so ravnokar prisodili prvo nagrado na Evrosongu, kar pomeni, da bodo “evropski” festival popevke k letu priredili na azijskih tleh, morda v Tel Avivu ali celo Jeruzalemu.

 

{jcomments on}

 

Vendar je glavno darilo ob tem jubileju poslal ameriški predsednik Trump, ki je preselil veleposlaništvo iz Tel Aviva v Jeruzalem. S tem je zasedeno mesto priznal kot “glavno mesto” cionistične državne tvorbe, čeprav se OZN s tem ne strinja. Med odpiranjem sedeža v Jeruzalemu ob plapolanju ameriških zastav so izraelski vojaki, namesto častnih strelov, ubili ducat Palestincev v Gazi.

Palestinci se iste dni spominjajo na katastrofalni izgon 700 tisoč arabskih domačinov z ozemlja, kjer je nastajal Izrael. Imenujejo ga “nakba”.

Kako se je pravzaprav vse pričelo? Ni tu naš namen obnavljati zgodovino, pač pa le njene temeljne postavke.

Cionistična ideja o oblikovanju judovske domovine je stara več kot sto let. Od vsega začetka je imela dvojen pomen. Enim je vrnitev k gori Cion pomenilo resnično osvojitev palestinskega ozemlja, ki je tedaj bil britanska kolonija, da bi izoblikovali svojo judovsko državo. Drugim je cionizem pomenil samo stremljenje k skupnosti, ki bi se organizirala na načelih Talmuda povsod, kjer mogoče.

Značilnost večjega dela cionistov je bila tudi simpatija za ideje socializma. Kdor je sanjal o vrnitvi v “biblijsko domovino” je tudi upal, da mu bo tam uspelo preko kibucov in kolektivne prakse v vseh vejah življenja ustvarili svojo družbo “po meri”.

V drugi svetovni vojni je nacifašizem hotel iztrebiti judovsko skupnost in s tem dokončati delo, ki so ga skozi stoletja uresničevali predvsem katoličani, začenši z izgonom semitov (arabcev in judov) iz Španije leta konec 15.stoletja.

Hitler je v uničevalnih taboriščih pomoril 5 do 6 milijonov Judov, kar imenujejo Shoah.

Ko je rdeča armada odprla vrata Auschwitza in drugih taborišč so se osvobojeni preživeli Judje zakleli, da ne bodo več dovolili takega gorja. Evropa pa je bila osramočena, ker je marsikaj vedela, a ni storila ničesar, da bi iztrebljanje Judov prekinila. Tudi katoliški papež je molčal.

Občutki krivde Evropejcev so imeli svojo vlogo tudi pri oblikovanju izraelske države, saj so državniki na veliko razmišljali, kam spraviti preživele Jude, ki so bili sicer doma v Nemčiji, na Poljskem, v srednji Evropi, na Madžarskem, v Grčiji in Rusiji.

Idej je bilo veliko. Na vojnih konferencah je Stalin na glas razmišljal, ali naj bi Judom dali Prusijo, očiščeno Nemcev, ali pa bi jih naselili na Krimu, očiščenem tatarskih kolaboracionistov. Prevladala je zamisel, naj se judovska država oblikuje v Palestini.

Britanci niso bili navdušeni in so “ekzodus” skušali zavirati, a zaman. Cionisti so odgovarjali s krutim terorizmom, najprej proti britanskim kolonialistom, potem pa proti domačinom, ki so naseljevali rodovidne predele Palestince, kjer so stoletja sobivali z judovskim prebivalstvom.

Ustanovitev Izraela po izgonu dobršnega dela Palestincev je tedaj podprl tudi Stalin, prepričan, da bo to socialistična država sredi reakcionarnih arabskih kraljevin.

Motil se je, saj je Izrael kmalu padel pod vpliv ZDA, kjer itak živi politično in gospodarsko močna judovska skupnost. Zdaj je Izrael vojaška postojanka na Bližnjem vzhodu, ki razpolaga tudi z atomskimi bombami in nepreklicno ameriško politično in vojaško podporo. V 70 letih se je Izrael bojeval z vsemi svojimi sosedi in širil svoje meje na Sinaj, v Sirijo (Golan), v Libanon in desni breg Jordana.

OZN je nemočna zaradi ameriške podpore vladi v Tel Avivu.Tako je propadel prvi jugoslovanski predlog, naj bi Palestine ne razdelili, pač pa ustanovili konfederalno državo po švicarskem zgledu, se pravi z judovskimi, arabskimi in mešanimi kantoni, ki bi vsak imel svojo upravno avtonomijo.

Prav tako ni prodrl vatikanski predlog, naj bi se Izrael umaknil za stare meje iz leta 1967 in dovolil ustanovitev palestinske države. Obe državi bi imeli svoje glavno mesto v Jeruzalemu: judovska v zahodni, palestinska v vzhodni četrti, samo mesto pa bi upravljali predstavniki treh monoteističnih religij: kristjani, Judje in mohamedanci.

Navzlic resolucijam OZN se Izrael noče umakniti z zasedenih palestinskih pokrajin, ki jih namerava prej ali slej anektirati, da bi uresničil zamisel o “Velikem Izraelu” (Heretz Israel) z biblijskimi mejami. Na zasedenih ozemljih nenehno gradi judovska kolonska naselja, Palestincem krade zemljo in vodo, njihove pokrajine deli z novimi policijskimi mejami, v teh krajih vladata okupacijski režim in pravi apartheid.

Palestinski narod nima nobene pravice. Dolgo let so jih obravnavali kot teroriste, potem pa so jim priznali le okrnjeno samoupravo. Predsednika Arafata so zastrupili in ga nadomestili z medlim Abasom, v Gazi pa s Hamasom. Divide et impera. Narodnega voditelja Barghutija, ki bi gotovo popeljal Palestino do samostojnosti in sodelovanja s sosednjim Izraelom, pa so zaprli. Akor Mandela sedaj že dolga leta ječi v samici, medtem ko ljudstvo čaka, da se vrne.

Govorilo se je o mirovnih pogajanjih, toda edinega izraelskega voditelja, ki je k stvari pristopil resno in pošteno, Icaka Rabina, je ubil najet judovski skrajnež.

Odtlej je samo slepomišenje, da večina na Blićnjem vzhodu več ne verjame v rešitev “dva naroda, dve državi”. O tem, da bi Izrael postal zares demokratična država dveh narodov pa sedanji voditelji niti ne razmišljajo. Svet pa obrača glavo vstran.

Značilno je, da je glavna obramba izraelske militaristične desnice sklicevanje na Shoah, se pravi pomor Judov v času nacizma. Kdorkoli kritizira izraelsko desničarsko vlado je podrvržen očitku, da je “antisemit”, če že ne nacist. O podobnosti izraelskega ravnanja na zasedenih ozemljih pa nočejo niti razmišljati.

Redki izraelski mirovniki, levičarji in pacifisti pa so v manjšini in utišani.

Izrael medtem skrbno služi ameriškim pokroviteljem, kar dokazuje tudi zaostrovanje razmer na Blićnjem vzhodu, izzivanje Irana, bombni napadi v Siriji…

Zaradi vsega povedanega je Izrael s svojo desničarsko vlado in zasedbo Palestine svetovni problem, ker ogroža mir in sožitje v Sredozemlju in na Srednjem vzhodu, tja do perzijskega zaliva. Za napredni del človeštva je torej del protiimperialističnega boja.